Dežne kaplje polzijo po vejah, komaj nastajajoči brstiči bukve jokajo v mladih dušah osamljenih, zavrženih, samosvojih, ki stopajo po robu, pogledujejo čez, se ujamejo v zadnjem hipu, ko mama ali oče zapre vrata, da ga postavi na trdna tla. Potem kalvarija, ki ni nujno zgodba z veselim koncem.
Vse zgodbe so si podobne. Razlika je le v tem, da se večinoma odpirajo matere, ki so bolj nemočne. Redki so to očetje, ki upajo priznati poraz, a se niso skrili in preložili bremena, in odšli.
Skupina za pomoč odvisnikom.
Starši potrebujemo razgovor, hlastamo za mnenjem in izkušnjo drugih, ki imajo še strahotnejšo zgodbo. Pandemija je te zgodbe obtežila dodatno. Metadonski center. Terapevtska skupnost Višnja Gora. Prevzgojni zavod v Smledniku. Center za zdravljenje odvisnikov. Psihiatrična bolnica Polje.
Bliža se četrtek, ko ima naš Luka razgovor za novo službo. Rad bi bil pismonoša. Daleč stran od doma. Ni maral za šolo. Poprijel je že za nekvalificirano delo, a je zamujal, zato ni opravi preskusne dobe. Hoče nekam daleč, kjer ga ne pozna nihče. Tudi sam bi rad stran od teh »prijateljev«, ki to v resnici niso, ki so ga le izkoristili za nepoštena dejanja, za kajenje marihuane, za »snifanje« koke, za pitje ogromnih litrov alkoholnih pijač, za prekomerno zadolževanje ali pa celo krajo. Kadar sva mu svetovala, naj ne hodi zvečer ven, se je izgovarjal:
»Potrebujem prijatelje! Kaj naj počnem?«
Zamujal je domov, ni se držal dogovorov, zgodilo se je že, da sploh ni prišel. Koliko strahu, žalosti, vdaje, da se mu je zgodilo najhujše, kar bo, pa bo….nepopisljiv strah za otroka, čeprav bi bil lahko že samostojen. Ne vem, če se kdaj vpraša, kako živimo drugi. Včasih sem mu rekel:
» Ti misliš, da imamo polno »keša« in se režiš. Ne, vse, kar imamo, sva s tvojo materjo prigarala. Niti ne pomisliš, koliko časa je treba delati, da se zasluži za; npr.: vrednost žara, ki je »izginil« iz vrtne ute, ali pa tvoje kolo, ki je bilo malomarno parkirano ob hiši in ga ni več. Pa avto, s katerim ste se s »frendi« »celo noč gonili brez zadržkov«. Koliko stane življenje, streha nad glavo, voda, toplota, hrana, obleka, to je zate zanemarljivo, a ne? Škoda, da se mi ta trenutek, ko to poslušaš, verjetno posmehuješ. Vesel bom, ko boš zrel v taki meri, da boš to, kar ti želim povedati, razumel.«
Naš Luka se je rodil tretji otrok v družini, strahotno zaželen, a že pred rojstvom sva bila starša seznanjena z njegovo kromosomsko drugačnostjo. Zakaj je prišlo do nje, nihče ne ve.
»Nikoli ti nismo ukazovali pri izbiri šole in poklica, ker vemo, za tvojo krajšo koncentracijo, v šoli smo ti pač pomagali, da si naredil poklicno. Še bi ti želeli pomagati, da bi potem lažje živel, a če nočeš več, pač nočeš. Včasih si nagle jeze, zato sem ti že rekel, da preštej do deset, preden znoriš, to je vse, drugih opravičil ni.
Lahko ti svetujemo, kakorkoli pomagamo, ampak ne moremo spregledati tvojih zablod in nepoštenosti. Ne zapusti se do tiste skrajne meje, do roba, od koder ni rešitve!
Vedi, da te imamo radi, ampak, ko bo prepozno, ti ne bomo mogli pomagati; ne jaz ne mami ne brat ne sestra.«
Vsi mu želimo, da bi dobil službo, da bi si dokazal, da postaja odgovoren. Zase. Za nas. Hkrati pa se bojimo, če jo bo zmogel. Dvajset let. To je čas, ko postaja velik, odrasel, ko bo moral postati odgovoren za vsako stvar in vsako dejanje v svojem življenju, in seveda za ustvarjanje lastnega življenja, pa če bo še tako težko. Vemo, da ga razburi že nasvet, naj pazi na osebno higieno, ki jo je zanemaril, od kar hodi po tej tanki črti.
Kdaj bo spoznal, da njegova izbira prijateljev, ki niso tako zelo pomembni v življenju, kot si misli zdaj, pri skoraj dvajsetih, ni prava. K njim se zateka, ker ve, da je pri njih skrit pred zunanjim svetom, v resnici pa »tone«….kam, do kod? Naš strah pred nedovoljenimi »poživili«, od pijače do kajenja in uživanja drog, je zelo velik in močno boli, čeprav on tega noče slišati. Vsak pogovor ga močno razburi, tako da prav eksplodira:
»Kaj pretiravaš? Trava je koristna, nobene škode ne povzroča! Od zdaj ne bom več pil alkohola, kadil pa bom travo!«
Trga se nam srce. Napišem mu pismo, saj besede obstanejo na papirju, lahko jih bere ponovno, se ob njih izjoče, robanti nad mislimi staršev ali pa se spoprime z življenjskimi izzivi.
Dragi Luka,
Vem, da je pot odraščanja posuta s hormoni, ki so včasih nepredvidljivi, največkrat butajo v človeku, da bi znorel, a to je neizogibno, to je odraščanje, dozorevanje.
Oblikovati boš moral lastni jaz, kar se imenuje polje časti, in to je včasih zelo boleče…
Polje časti ni kraj za igro otrok. Otroci nimajo časti, in tega tudi nihče ne pričakuje od njih, saj je pretežko. In preveč boleče. Da postaneš odrasel, pa moraš stopiti na polje časti. In od takrat se od tebe pričakuje vse. Ne smeš odstopati od svojih načel. Od tebe so zahtevane žrtve. Sodijo tvoja dejanja. Če narediš napako, jo moraš plačati. Včasih je treba požreti nagonski odziv in pokazati več zrelosti kot nekdo drug – nekdo brez časti. To lahko boli, toda zato pa obstaja polje časti.
Seveda ni za nikogar nujno, da stoji na polju časti. Če se ti to zdi prezahtevno, lahko vedno stopiš ven in ostaneš otrok. (Če se ne moreš upreti dejstvu, da sproti zapraviš vse, kar zaslužiš, in še več, da jemlješ stvari, ki niso tvoje.)
Toda, če želiš biti značajen človek, je to žal edina možnost. Je pa lahko boleča, ko se moraš odrekati stvarem, za katere zdaj misliš, da so nujne zate, da so dobre in ne moreš brez njih. ( To je trenutno brezciljno pohajanje okoli »prijateljev«.)
Lahko ostaneš otrok….
Otroci bežijo pred težavami. Otroci se skrijejo. (Za pijančevanjem in drogiranjem, žal.)
Ali hočeš ostati otrok?
Tega nihče noče… verjamem, da tudi ti ne.
Dragi moj Luka, upam, da si razumel moje besede, če ne, jih beri večkrat. Presodi, kako boš zakorakal v svet odraslosti, in če potrebuješ pomoč, povej. Kar nekaj nas je, ki ti želimo dobro, saj te imamo radi in te želimo razumeti. Mogoče bi mi lahko odgovoril na te besede, bom vesel.
Tvoj oče
Prihaja poletje. Zaupajmo v sonce, ki ima v očeh včasih vse polno iskric zlovešče žalosti. In vsak njegov žarek bo postal nova priložnost, da iz svojega življenja naredimo čudež.
Napisala: Maja Drolec
