Maja Drolec: Refleksija na pesniško zbirko Mahmuda Darviša; Opisovanje oblakov

0
64

ŽALOST JE BELA PTICA

*In vemo, bili smo narod, postali smo kamen. In vemo, bila si država, postala si dim.

Ruska ofenziva v Ukrajini, ki se je začela 24. februarja letos, nas je prestrašila vse, vse ljudi tega sveta. Štiri mesece pozneje vojna še traja in ji ni videti konca. Vojna, kako strašna misel in resnica … Človek posega po življenju človeka.

Razmišljam, koliko je vreden človek, ki vsako noč zaspi lačen. Koliko je vreden človek brez domovine, brez zastave in naslova, koliko je sploh vreden človek in življenje. Na tej zemlji so stvari, zaradi katerih je lepo in vredno živeti; negotovost aprila, vonj kruha ob zori, žensko zaklinjanje moških, začetek ljubezni, mah na kamenju, matere, ki stojijo na nitih piščali, in strah zavojevalcev pred spomini.

Ves svet je osuplo opazoval tisoče Ukrajincev, ki so pobrali najnujnejše in zapustili državo. Kolone avtomobilov, avtobusov, v katerih se je gnetlo na sto tisoče žensk z otroki in starejših, medtem ko so bili moški vpoklicani v vojsko, so vodile na Poljsko, Moldavijo in v druge države. Skupno naj bi doslej zaradi vojne Ukrajino zapustilo več kot 6,9 milijona ljudi, notranje razseljenih pa jih je več kot osem milijonov; na dolgi cesti, v vetru in dežju, žalostni in pretreseni, razmišljujoč o svojih, o družini, ki se je raztepla na vse strani neba.

Večina jih upa, da se bodo lahko slej ko prej vrnili domov, nekateri so se iz tujine že vrnili v domovino, da bi pomagali pri njeni obrambi. Pripravljeni na boj, na umiranje, samo da bi spet lahko bilo življenje življenje in dom zatočišče …  A velika večina se nima kam vrniti, saj so porušeni njihovi domovi, uničena infrastruktura, številna mesta in vasi so bolj kot ne poravnani s tlemi. V domovini so stvari, za katere je vredno živeti vsakomur: babici, dedu, sinu, hčeri, ženi in možu.

*Srce imam na luni, postalo je negiben kamen.

Pomanjkanje hrane in gnojil ter višje cene energentov je le nekaj neposrednih posledic, ki jih že čutimo po vsem svetu, in še bolj jih bomo občutili v prihodnjih mesecih. Če so prvi mesec pogajanja med Kijevom in Moskvo še dajala upanje, da bo morije in uničenja kmalu konec, je zdaj jasno, da bo pot do prekinitve ognja še zelo zapletena, kako se bo razrešilo vprašanje ozemeljske celovitosti Ukrajine, pa postaja čedalje trši oreh. Pogajanja so zastala, državi krivdo za prekinitev pripisujeta druga drugi. *Nobena vrata se mi ne odprejo in ni roke, ki bi se stegnila proti moji.

Ruske enote so v štirih mesecih napadle različne konce Ukrajine, tudi Kijev z okolico, od koder pa so se potem, ko jim ni uspelo odstraniti oziroma zajeti ukrajinskega vodstva, po silovitem odporu ukrajinskih sil, umaknile. Svet je onemel in opazoval prizore grozljivih pobojev iz Buče, Černigova in drugih krajev, preko katerih so se umikale ruske sile. *Jaz sem tisti, ki gleda grobove, kako se razvrščajo, tisti sem, na čigar kožo so okovi vžgali podobo domovine.

V Slovenijo je pribežalo okoli 1200 ukrajinskih beguncev. Pomagamo jim na različne načine, predvsem z materialno pomočjo, hrano in izobraževanjem. Največja pomoč pa je, da pomagaš človeku, da lahko dela, da lahko sam sebe živi, pa četudi je na tujem.

*Pregnanstvo je duh, ki nas ločuje od dežele in nas pelje k ljubezni. Pregnanstvo je dežela, ki nas ločuje od duše in nas pelje proti tujcu.

Vsak dan srečujem družino: očka, mamica in mala, svetlolasa, skodrana deklica štirih let, s poganjalčkom rdeče barve.  Njihova luna je zbežala daleč proč v medenih očeh. Vzeli so le najnujnejše in bežali v neznano pred posiljevalci in morilci; stran, proti jugu, na koncu te poti se sluti morje in sonce. Po avtomobilu z ukrajinsko registracijo, parkiranim pred blokom, vem, da so iz Ukrajine. Ne slišim jih govoriti; niti s stanovalci niti med seboj. Tiho prihajajo in odhajajo po vsakodnevnih opravkih. Ob večerih se slišijo pridušeni glasovi pogovorov po telefonu, to nevidno nitjo z družino, ki je doživela velike izgube, z domom, ki ga po vsej verjetnosti ni več, v ukrajinščini, materinem jeziku, ženska, ki ima po štiridesetem še vse marelice. Vsa njihova ukrajinska vas pije poljube z noževe ostrine.

Moški jih ima kakšno leto več, ni več rosno mlad, svetlolas, ki, ne preveč pokončno –  z občutkom krivde -, zre v življenje in nosi njegovo breme, kakor ga nosijo možje. Želi si  delati, da si bo na obraz lažje nalepil nasmeh, da bo vsaj podnevi pozabljal, kako grenko je življenje brez njih –  staršev, bratov in sester. Odšel je, samo da bi rešil njo, lepotico, ljubezen svojega življenja, in deklico, sad njune ljubezni. Rosano je poljubil, ko je bila še rosno mlada, privila se je k njemu in najlepša kita las mu je prekrila laket. Rosanino ime je bilo praznik v njegovih ustih, Rosanino telo svatba v njegovi krvi. Deset let se je izgubljal v njej, deset let mu je spala na rami. Zaobljubila sta se pri najlepši čaši, se vnela v vinu svojih ustnic in se znova rodila. Takrat, ko je svet mlad, ga pogled na mlada lica in obilje dolgih las silno vznemiri, ulica ob gozdu je lepa, njene ustnice so rdeče, oba sta zadihana, ko hodita drug ob drugem. Srce udarja, veliko svetovno srce življenja udarja  v njegovih prsih.

A njuna luna je zbežala daleč proč, žalost je postala bela ptica. *Kam bodo leteli ptiči, ko bo konec neba? Po prvem bombnem napadu je odšel; v ihti, prestrašen, in to ga boli, razžira ga znotraj telesa in v umu. Mogoče načrtuje vrnitev –  danes ali jutri – , da se pridruži uporu proti pokolu. Vem, da je domovina okus materine kave, varna vrnitev zvečer. A njegova  Ukrajina je v teh žalostnih časih kot vrv za perilo, polna rut, prepojenih s krvjo, ki se vsak trenutek močneje preliva. Hoče, da bi bila njegova rana oljenka, njegove prsi  okna hiše, njegova koža bo postala preproga domovine. Ve, da na perutih izgubljenih ptic ne zrastejo več peresa. Njegovo srce gori, postaja trdo kot kamen, v katerega se kleše žalost.

* Noč je sestradan volk klavec, ki zasleduje tujca, kamor koli gre, in obzorje odpira prikaznim.  

 

*Mahmud Darviš; Opisovanje oblakov

 

Zapisala: Maja Drolec