Režija: Matjaž Pograjc
Prevod: Arko
Zasedba:
Howard Beale, televizijski voditelj – Matija Vastl
Harry Hunter, producent – Ivan Peternelj
Max Schumacher, vodja informativnega programa – Matej Recer
Frank Hackett, član upravnega odbora – Robert Prebil
Louise, Maxova žena – Janja Majzelj
Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora – Željko Hrs
Diana Christiensen, vodja produkcije programa – Katarina Stegnar
Schlesingerjeva, Dianina asistentka – Klara Kastelec k. g.
Nelson Chaney, član upravnega odbora – Uroš Maček
Gospod Jensen, direktor UBS – Maruša Oblak
Režiser – Mitja Lovše k. g.
Tajnica režije – Klara Kastelec k. g.
Asistent studia – Liam Hlede k. g.
Animatorji – Liam Hlede k. g., Klara Kastelec k. g.,
Mitja Lovše k. g., Ivan Peternel
Matjaž Pograjc s TV-mrežo stopa na področje, ki mu je že dolgo blizu; z uporabo videa v gledališču.
Film Televizijska mreža iz leta 1976, ki govori o starejšem televizijskem voditelju Howardu Bealu, ki sprva zagrozi, da se bo ubil pred kamero, pozneje pa ga, zaradi premajhne gledanosti, pred kamero ubijejo drugi, ne ponuja ravno optimističnega pogleda na družbo, vendar pa na skoraj didaktičen način predstavi glavne konflikte znotraj medijske produkcije. Televizijska mreže je film in zdaj tudi predstava, ki se ukvarja z notranjim delovanjem in poslovanjem nekega medija, a v mediatizirani družbi, v kateri svet dojemamo skorajda izključno preko medijev, to postane zgodba o naši družbi in svetu, v katerem živimo, ali pa vsaj o svetu, v kakršnem mislimo, da živimo. Čas, v katerem se TV-mreža dogaja, čas, ko
je bil Howard Beale še eden v množici antijunakov, ki so se pridružili težnjam po rušenju idealov, kar je bil modus operandi sveta v šestdesetih in sedemdesetih minulega stoletja. Za obe desetletji so bile značilne krize, v katerih se je pokazalo, da so vedenjski vzorci, povzeti iz obdobja takoj po drugi svetovni vojni, za nepričakovane izzive pomanjkljivi. Kljub temu se generacije na oblasti dostikrat je šlo za pomembne zmagovalne osebnosti v (za zdaj) zadnjem planetarnem vojaškem spopadu – stvari niso bile pripravljene lotiti drugače, ostajale so pri svojih formulah, zaradi česar so se morale pogosto soočiti z upiranjem.
Howard Beale je bil mišljen kot izraz obupa generacije, obremenjene zaradi uvida o postopnem sesuvanju vseh idealov, na temelju katerih se je oblikovala. V sedemdesetih je
postalo vprašljivih ogromno dotlej samoumevnih stvari – Watergate in Vietnam sta bila le vrhova ledene gore –, zato je bil njen impulz za upor povsem razumljiv.
Ko se je odvrtela zaključna špica na velikem zaslonu v ozadju odra, je človek lahko vesel, da pripada generaciji, ki je televizijo v svojem otroštvu doživljala malo drugače, do svojih zrelih let ni spoznal vsega zakulisja informacijskih in finančnih manipulacij, ki se dogajajo v ozadju velikih TV-mrež. Če je pojmoval televizijo svojega otroštva kot nekaj, kar mu je odpiralo svet, mu dajalo znanja, posredovalo informacije, danes vidi in ve, da je tudi pri nas ta naš veliki brat postal tisto ali še nekaj hujšega, kot je UBC v predstavi v 70 letih v Ameriki. Mreža osebnih spletk, velikih finančnih mahinacij, kjer je posameznik samo sredstvo za dobivanje gledanosti, kjer se tudi njegov osebi zlom izrabi za ustvarjanje dobička, kaže, da je danes tudi informacija – novica – samo tržno blago, ki ga je treba ustrezno zapakirati, da se čim bolje prodaja. Gledalci smo samo merilo uspešnosti, samo posrednik za ustvarjanje profita, da je verodostojnost, resničnost novic, ki nam jih posredujejo komercialne TV-mreže, postalo drugotnega pomena. Ob tem se v bistvu zavedamo, kako dragocena je neodvisna, javna TV, osebna integriteta in svoboda novinarja, ki je lahko predan svojemu poslanstvu, služiti javnosti in ne kapitalu, da je 12,76 evra zelo nizka cena, ki jo moramo biti pripravljeni plačati, da na drugi strani zaslona ob 19.00 uri vidimo in slišimo nekoga, ki mu je mar, ki mu lahko zaupamo in verjamemo.
Gledalci smo bili nad predstavo navdušeni.
Zapisala:Maja Drolec
