Maja Drolec: SMG Nasprotje stvari

0
84

Slovensko mladinsko gledališče

Nasprotje stvari

Režija: Boris Nikitin

Nikitin je na oder postavil pet črnih klovnov, ki jih igrajo Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef in Stane Tomazin. V klovnskem slogu so predstavo, zasnovali zato, da k temam, ki jih odpira Nasprotje stvari, pristopijo na nekoliko bolj komičen, morda celo satiričen način. Pomembni temi v predstavi sta tudi potencialnost in ranljivost.

Predstava Nasprotje stvari je brezčasna. Čeprav je bila njena krstna uprizoritev že v letu 2019, nas nagovarja v sodobnem času, kot da bi se dogajala danes. Avtor Boris Nikitin, rojen v Baslu, ima kozmopolitsko dušo, in tudi tak pogled v različne svetove, iz katerih izvira in deluje. Avtor o svojem delu pravi, da je avantgardno neofašistično delo oz. satira, poskus razumevanja druge strani. Pri nas, v teh treh letih, od nastanka, je postala strašljivo aktualna, saj ima človek občutek, da živi v času, ko so volkovi ovce in ovce volkovi, ko nam ni več jasno, kaj kdo skriva pod svojo kožo, ko vsi »prodajajo« in nam ponujajo iste ideje. Ko zaradi medijskih »ojačevalcev« lahko vsak preglasi vsakega, ko nam lahko vsakdo vsili svojo resnico, le če je zadosti vztrajen.

Predstava, ki včasih izgleda kot parodija na neofašistična avtoritarna gibanja v naših glavah, za hip pomeša, kdo je zagovornik liberalnih in kdo neofašističnih idej. Predstava, ki nam pove, da kljub vsemu moramo razmišljati s svojo glavo, da vedno obstoja možnost reči ne, da lahko kovček eksplodira ali ne eksplodira. Če se bo neka stvar zgodila, to samo potrjuje možnost, da se stvar ne bi zgodila. Da je  reči ne možnost naše izbire med dvema stvarema; med dobrim in slabim.

Razmišljanje o življenju brez strahu, kjer si lahko tisto, kar si, ko zaradi svojih prepričanj, načinov življenja, ne boš preganjan, zasmehovan, je razmišljanje o življenju, ki ga želimo živeti. Ko svobodno izražanje, ukvarjanje z družbeno-kritično umetnostjo, kar umetnost vedno mora biti, ne ogroža tvoje eksistence. Ko obisk avantgardne neofašistične predstave v tebi ne bo porodil strah, da samo kot obiskovalec postaneš tarča  Mahničevega »desetega marca«.

Zelo zanimiv vidik te zgodbe je seveda njena analitična dimenzija. Kaj je danes pravzaprav odpor? In od kod izhaja? Tukaj govorimo o krizi nekonformizma. In to je gibanje, ki ima pravzaprav svoje filozofske korenine v nemškem idealizmu, pri katerem je šlo za to, da bi s
pomočjo lastnih misli in predstavne moči spremenili resničnost. Pri čemer je ena bistvenih domnev ta, da si najprej sploh sposoben zanikati obstoječo resničnost in jo dojeti kot eno od možnosti in ne kot neizogibno danost. In predpogoj za to možnost je negacija.

Pri uresničitvi predstave so sodelovali še sorežiser Jan Krmelj in kostumografki in oblikovalki mask Vanja Djuran ter Lea Bratušek, za glasbene aranžmaje pa je po izboru režiserjev poskrbel Uroš Buh.

Predstava je požela bučen aplavz občinstva.

Zapisala: Maja Drolec