Vsak človek je svet zase, živi svoj bogati notranji svet, ki ga čuva kot punčico svojega očesa. Verjetno sam pri sebi nosi življenje na dlani, česar se ne vidi na zunaj, v glavi in duši pa se dogaja. Veliko.
Moja babica na devetdeseti rojstni dan
V moji družini pravijo, da sem najbolj podobna babici, mamini mami in malce svojemu očetu. Kaj vem, čudna mešanica, ki niti slučajno ni podobna moji sestri ali bratoma. Včasih, ko tečnarim Jožetu, naj malo manj svinja po kuhinji, si mislim, da sem babica, ko norim nad vnukom, ki se trudi z branjem, si mislim, da moj bes izvira pri našem očetu. Nad svojim besnenjem nisem prav nič ponosna, potem, ko se končno umirim, ampak vsake toliko eksplodiram…tako kot sem v šoli, ko sem bila še učiteljica slovenščine… Večkrat sem se bala, da v tistem besu ne bom prekoračila meje dostojnosti, saj se to učiteljici ne spodobi, oziroma v novejših časih bi kakšna mama privlekla še kakšnega pravnika, da zganjam teror nad njenim ljubljencem, otroci pa, vsaj nekateri, nimajo meja ob izigravanju svojih pravic in lenobe.
No, babica pa je bila aristokratinja. V vseh pomenih besede. Lepa, negovana, malo prevzvišena v odnosih z vaščani in strahotno natančna. Do pozne starosti je vstajala ob peti uri zjutraj in brisala omare, mizo, stole in tla, celotno stanovanje, ki ni bilo prašno, ker je to počela vsak dan, in ki ga je že dolga leta uporabljala sama, in to stanovanje ni bilo majhno, ampak trosobno. Res je bila ponosna nanj, saj je bilo njeno in ga je težko kupila. Bila je vdova in h kruhu je spravila tri otroke.: mojo mami, ki žal ni končala učiteljišča in bila večji del svojega življenja gospodinja in žena obrtniku, mama štirim otrokom, teto, otroško zdravnico in strica, geometra.
Vedno, ko sem jo obiskala, je z veseljem povedala, kaj je novega v stanovanju, njenem malem raju na zemlji, in nazadnje vzdihnila: »A nimamo lepo!« Hm, ta množina mi ni bila jasna, saj ni bilo nikjer nikogar, razen nje same. Tu je babi dočakala visoko starost, saj je šele po zlomu kolka odšla v dom za ostarele; najprej v Pijavo Gorico, kjer ji ni bilo všeč in ni dovolila svojemu sinu, da ji priklopi televizor, ker se ni nameravala navaditi na nov dom. Imela je že krepko čez devetdeset let. Potem je za kratek čas zaživela v novem domu za ostarele, blizu njenega doma. Z mami in sestro smo jo tu pogosto obiskovale. Sedele smo v skupnem dnevnem prostoru, se sladkale s slaščicami in kavo in klepetale. Babica je lepo sledila pogovoru, le sem pa tja je vprašala: »Kdo pa je to?« Bilo mi je neverjetno, kako je pozabila imena mojih ali sestrinih otrok, ampak, zdaj, ko se sama z bliskovito naglico oddaljujem od šestdesetega leta, ko mi marsikaj uide skozi sito spomina, vem, da je bila čvrsta in razumska do konca svojega življenja. Dočakala je 97 let.
» Kaj bi dala, da bi do konca vedela, kdo sem, in živela človeka dostojno življenje, kar že pač spada v to vsebino«. Spominjam se, da nas je s svojo hojco vedno pospremila do vhodnih vrat doma za starejše in da se nam je vedno zahvalila za obisk, v njenih očeh pa je zeval strah, strah pred koncem. Potem je neke noči mirno zaspala. Od nje smo se poslovili z mislimi:
»Spomin…
Edini, ki ostane močan nad vsem,
edini cvet, ki ne ovene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne….«
Babi je bila rojena 16. decembra 1917 v Trbovljah, v rudarskem mestecu v Zasavju. Oče, ki je bil čevljarski mojster, gostilničar in posestnik, in mama, sta imela 13 otrok.
Najmlajša izmed otrok, trinajsta, je bila moja babi. Večkrat sem poslušala, da je bila lepa, vsi so jo občudovali in ljubili, zato so bratje in sestre gledali nanjo tudi potem, ko sta starša že umrla, ko je ostala brez moža, ko je potrebovala pomoč. Rodila se je v vojnih časih, mama jih je štela že čez štirideset. Čeprav je bila tu 1. svetovna vojna, pri njih doma niso čutili pomanjkanja, saj je bil oče podjeten mož; nekaj je prinesla čevljarska delavnica, nekaj gostilna, nekaj trgovina.
Babica je bila zelo ljubka deklica, nadarjena za glasbo, obiskovala je meščansko šolo v Ljubljani. Želela je postati učiteljica za ročna dela ali obiskovati konservatorij za solo petje. Imela je čudovit glas, pela je v cerkvenem zboru. Bila pa je zelo spretna v ročnih delih. Žal so pri njenih 17 letih starši začeli bolehati in izgubila je naprej očeta, potem pa še mamo. Fantje so radi pogledovali za njo, med njimi tudi mladi slušatelj teološke fakultete, a se zaradi študija teologije nista mogla združiti. To je bila njena mladostna ljubezen, ki se je izpolnila čez mnogo let, in ji podarila ljubega ji sina.
Komaj 18-letna se je poročila s Francem, ki se je po končani gimnaziji in prometni akademiji v Beogradu prvič zaposlil na železniški postaji v Trbovljah. Veselila ga je narava, živali in rastline, a se zaradi skromnih domačih življenjskih razmer ni mogel posvetiti daljšemu študiju. In tako sta se vzela:. Odšla sta na poročno potovanje v Split in nato še v Dubrovnik. Ko je umrl babičin oče, leta 1936, sta dobila hčerko, mojo mami. Mlada družina se je zaradi očetove službe na železnici večkrat selila; najprej na Jesenice, pred začetkom druge svetovne vojne, leta 1941, pa so se preselili v kraj, kjer danes živim tudi sama.
Prišla je vojna, druga svetovna vojna, ki je najprej »pobrala« očete in sinove in jih poslala v tuje kraje, stran od doma. Maminega očeta odpeljejo na delo na železnici v Nemčijo in tri leta o njem ni ne duha ne sluha. Babi in mami sta sami, iz Nemčije prihajajo le pisma in denar. Moja mami se spominja, kako je bila babi stroga mama. Če je prišel kdo na obisk in se je dolgočasila ter malo sitnarila, kar pri otrocih ni neobičajno, jo je babi samo pogledala in ko so gostje odšli, jo je kaznovala, največkrat s palico po zadnjici. To so še vedno živi spomini…na otroštvo moje mame, ko je pogrešala očeta, ki ga je imela neizmerno rada, tudi on jo je v pismih tolažil, da se kmalu vrne.
Poleti leta 1944 res pribeži iz Nemčije in čez tri mesece je odšel v partizane. Slovo od osemletne ljubljenke je težko. Deklica ga pospremi čez polje do obronka gozda. Ne ve, da se vidita zadnjič, skaklja ob njem in ga sprašuje, kdaj se bo vrnil, če jo bo imel vedno najraje, četudi bo dobila sestrico. Tati ji obljubi, da bo vedno ona prva v njegovem srcu. In res, v maju, leta 1945, moja mati dobi sestrico, očeta pa ne vidi nikoli več. Padel je v partizanih. Niti ne vedo, kje je pokopan. Ko so partizani šli proti Menini planini, so bili izdani, in cela četa je bila ustreljena. Moja mami vse življenje pogreša očeta. Ta velika otroška ljubezen ji je ostala v spominu, da je verjetno noben moški, pa če bi imel še tako dobre lastnosti, ne bi zasenčil. Prezgodaj umrli oče ji pomeni lik najboljšega moškega, vzor očetovstva in dobrote.
Potem se babi s hčerkama preseli v rojstno hišo svojega pokojnega moža. To je bilo takoj po vojni. Bili so kruti časi. Lakota, vaška »zarobljenost«, babi je bila na koncu »z živci«, tako da je stari oče vnukinji večkrat rekel, če jo bo mama tepla, naj pride k njima z babico, no, pa saj so živeli v isti hiši. In zgodila se je babina velika ljubezen iz mladosti, rodil se je moj stric. Leta 1950. Sramota za družino, saj je bila njihova snaha, vdova, prešuštnica. Bilo je tako hudo, da so se morali preseliti v podnajemniško stanovanje, v hišo na koncu vasi, praktično brez sredstev za preživetje. Mnoge predmete iz bogate bale je morala babi zamenjati za hrano. Vaščani so bili zlobni. A babi je zdržala tudi to. Moji mami je pletla oblačila, zato je lepše oblečena kot vaške deklice. Pomoč in blago je prihajalo od doma, od babinih bratov in sester, a hrane ni bilo. Še po sedemdesetih letih se mami spominja, da je bila dnevno na krožniku le polenta, o mesu je lahko samo sanjala, tudi kruha ni bilo. Zato ima naša mami še vedno spoštovanje do hrane.
Babi je za Dom Ljubljana začela izdelovati mreže iz plastificiranih niti, za kar ji je največkrat zaradi skrbi za družino preostal le nočni čas. Za preživetje in šolanje treh otrok se je morala zaposliti. Začela je v mokri predilnici v tovarni, z dodatnim izobraževanjem je postala tiskarka, nato pa po dolgih 19 letih knjigovodkinja gotovih izdelkov. Delala je s svinčnikom, pri umetni svetlobi. Z znanjem nemščine, zlasti pa matematike, je pomagala otrokom pri šolskem delu, znala je igrati citre, malo na harmoniko, a le redko je še zapela. Skrbela je za dom, dopolnjevala opremo, vse napletla za otroke, kasneje še za vnuke. Življenje je bilo skromno, toda za knjige ni nikoli primanjkovalo denarja.
Uspelo ji je kupiti novo stanovanje v bloku, kjer je bivala 40 let.
Otroci so odrasli, se izšolali in odšli na svoje. V pozni starosti jim je še vedno pomagala z delom in pri varovanju vnukov. Do pozne starosti je skrbela za dom, svojo urejenost, veliko je brala, gledala TV, se zanimala za dnevne dogodke, šele po zlomu roke se je nehala voziti s kolesom. Premagala je operacijo žolčnih kamnov, slepiča in sive mrene, proti koncu pa je imela težave s srcem. Njena širša družina ob njeni devetdesetletnici šteje: družine treh otrok, 6 vnukov in 15 pravnukov.
»Le delo, ljubezen in trpljenje izpolnjevalo tvoje je življenje….« so besede, ki so bile izrečene ob njenem 90. rojstnem dnevu.
Hvala, babi, da si mi dala mojo mami, ki je rodila mene, in da si mi pokazala skrivnosti življenja.
Napisala: Maja Drolec
