Maja Drolec: Svetloba jeseni

0
167

 

*Noč je odprta knjiga. Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost.

                   /Louise Glück; Onkraj noči/

Kljub toplemu pomladnemu dnevu, ko vsa narava kipi kot drevesni sokovi, dobra volja in energija se raztezata povsod okoli nas, depresije ni niti za vzorec, sem se za droben hip zavedala, kako zelo  smo ljudje minljivi. In to čisto blizu mene…

Zjutraj po fizioterapiji roke sem se oglasila doma, kjer ne živim več že triinštirideset let, pri mami, ki je precej betežna, saj je zbolela za demenco.

Tudi prejšnji dan sem bila pri njej. V kuhinji, kjer se čuti rahla zatohlost, neprisotnost veselja, sva popili kavo, pojedli zajtrk, ona je pogoltnila celo prgišče tablet; za kaj so, niti ne ve, in ji je vseeno. Ni bila dobro razpoložena. Ko sem prihajala po potki proti atrijski hiši, sem jo že od daleč gledala; na terasi z metlo v roki, kako bolj rine kot pometa češnjevo listje na kup, pomika se kot v upočasnjenem posnetku; okorno, sključeno in skrajno previdno, kot bi hotela zaustaviti prijetno sončno jutro. Nisem še navajena njenih sivih las, ukrivljenega telesa in od zadaj bi si mislila, da gre za nekoga, ki ga ne poznam, saj imam v spominu radoživo temnolaso, urejeno gospo, ki vse življenje obžaluje, da ni dokončala učiteljišča. Zelo se me je razveselila. Verjetno ji oče pred odhodom na planino ni povedal, da me je prosil, naj pridem. Ker ne more pustiti same. Včasih pade. Težko poskrbi za osnovno higieno. Ne more brati, največkrat poseda na klopi in zre v daljavo. Le o čem razmišlja? Verjame v nebesa, pogovarja se z bogom, čeprav ni bila nikoli neumna, a verjame, da jo nekdo v nebesih posluša. Očeta skrbi zanjo, saj vidi, kako je ujeta v mrežo, namerno vrženo na zemljo. Verjetno čaka na svojega sina, najljubšega od štirih otrok, ki se že dolgo ni oglasil.

*Bilo je eno poletje, ki se je neštetokrat vrnilo, bila je ena roža, ki se je odprla v mnogo oblik. Bilo je eno poletje, ki se je vračalo in vračalo, moja mati pa se je starala. Smrt je ne more raniti bolj, kot jo je ranilo življenje.

V jeseni se rado zgodi, da se svetloba obrne proti nam. Mama se želi  posloviti. Še enkrat bi rada objela svojega ljubega sina, potem bi že rada odšla. Da ni ničesar več, pravi; ne veselja ne želja. Čutiti je njeno samost in nemoč. Čez noč je postala sivolasa starica brez volje do življenja. V pogovor se vključuje brez radovednosti ali strasti. Obuja spomine, kako smo bili njeni otročički, zakaj ne pridem pogosteje, zakaj njen Duško ne pride več, le kaj se mu je zamerilo … Sediva in gledava sončne žarke, od časa do časa tišino prešine ptičji klic. Zelo tiho sva. Spokojno je tu, brez besed. Spomin mi uhaja v otroštvo, ko sem se počutila premalo ljubljeno, mislila sem, da je največja bolečina biti neljubljen.

Danes sem na dovozu pred hišo takoj opazila očetov terenec.  Torej se je še isti dan vrnil s planine. Načrtoval je tri dni.  Zagledam ga, kako dela na vrtu. V samokolnico naklada plevel in ga vozi zadaj za hišo na kompost. Zakaj ni ostal,  je sploh zaključil z delom, ga vprašam.

»Ah, ti ne veš, kako je z mamo. Zjutraj se ne more sama obleči. Strah jo je noči. Kaj bi bilo, če bi padla? Moral sem v dolino. Kako me je bila vesela …« Popraska se po čelu in zamahne z roko, kot bi odganjal neprijetno misel. Potne srage na čelu ga izdajajo, da ga zdeluje pomladansko sonce in da trpi. Kožni madeži po obrazu se mu bočijo, umika pogled.

Z očetom sva se vedno izogibala biti sama, nisva znala najti stika, kramljati, a tokrat se zdi, da ni druge možnosti. Svet uzremo le enkrat, in to v otroštvu, kar te zaznamuje za vedno. Vse drugo je spomin. Spomin na strah pred njim je v meni še živ. A zdaj se trudi biti normalen. Biti samo oče. Oče, ki je bolan, ki ima bolno ženo, oba pa se starata.

Želi mi povedati, da mama sama ne zmore. Da ga potrebuje. Gledam ga, tujca, ki ne bo nikoli potožil, da tudi on ni ravno pri zdravju; razjeda ga bolezen prostate, kožni rak, vsega sploh ne vem. Vidno ga pobira, vedno bolj  je shujšan. Pove, da je bilo delo na planini zahtevno.  Prezahtevno zanj, a ga je končal. Lotil se je lakiranja mize in dveh klopi. To sicer zna, a moči ni več veliko. Spremenil se je. Vse njegovo življenje je bilo ustvarjalno, ohranjalo ga je v vrhunski kondiciji, nikoli mu ni zmanjkalo idej in elana za ustvarjanje, mogoče vsa nesoglasja izvirajo iz njegove delovne vneme, ki je je imel več kot njegova žena, več kot mi vsi, zdaj pa obdeluje vrtiček, kosi travo, uči se kuhati.

Skoraj v šoku spoznavam, da angel smrti leta nizko, tudi nad posteljo mojega očeta. Pogledal me je, kakor se zazre slepec naravnost v sonce, ker je vse, kar bi mu lahko naredilo, že storjeno. Prešine me, da vsak dan kdo umre, vsak dan se rodijo nove vdove in vdovci ter nove sirote. Poskušajo sprejemati odločitve o novem življenju, in to čaka tudi enega od mojih staršev. Kdor bo vztrajal dlje, bo v velikem pogrešanju želel nazaj; mogoče vse do poroke, do prvega poljuba pri rosnih šestnajstih. Dnevi in noči bodo žalostni, pusti, dolgi …

*En dan si svetlolas fant brez enega zoba, naslednji dan pa že starec, ki lovi sapo. Vse se sešteje v nič. Pravzaprav komaj hipec smo na zemlji. Podobno kot vdih. Spoštovanje pokažeš z bojem. Popuščanje je za nasprotnika žalitev. Moj oče se je vedno boril, zato sem bila na skrivaj ponosna nanj, mama pa se je največkrat vdala v usodo. Sicer je bila topla in vedno nas je otroke sprejemala v objem, nas poskušala braniti pred njim, divjakom, a ji največkrat ni uspelo, posebno starejšega brata, ki je delal v domači delavnici, ni mogla rešiti očetovih besnih izpadov.  Zdaj, v tej starosti, pa imata le drug drugega, otroci ju ne obiskujemo veliko, zato sta osamljena. Na koncu zmaga tisti, ki nima ničesar več, tako kot pri kartah. A potrebujeta svojo dvojino. Celo srce mojega očeta, ki je bilo prej, ko sem bila še otrok in mlado dekle, zelo hladno, zelo trdo, kakor droben obesek iz železa, se je z vsemi boleznimi in strahom zmehčalo in čuti se utrip. *Telo se je postaralo, in neizmerno si želi ob sebi ponoči čutiti ljubljeno telo, dihanje, ki pravi: Živ sem, kar pomeni tudi, da si ti živ, ker me slišiš, ker si tukaj z mano. In ko se obrne eden, se obrne drugi. To je svetloba jeseni. Gotovo je privilegij bližati se koncu in še verjeti v nekaj, da ne bo vsega konec. Velika želja; še ostati: biti, biti tu. In strmeti v stvari, brez pravega hlepenja. Prebirati, ničesar kupiti. Ali pa zgolj še enkrat poduhati prve vrtnice. Majhne stvari so  neizmerno bogastvo

Odrežem solato na očetovem vrtu, pohvalim njegovo vrtnarjenje in se izgovorim, da se mi mudi. Ne zmorem več gledati klica na pomoč, upanja, travne bilke sredi travnika. Ko pogledaš telo, vidiš zgodovino, del katere si bil tudi sam. V avtu  pogled zameglijo solze, ki me zadušijo. Strašno je biti sam, predvsem nekomu, ki ni bil nikoli sam. Ničesar ne moreš prisiliti, da živi, le zemlja kot glas iz daljave te mami, osvaja, premaga vse ovire in nato živi naprej.

*LouiseGlück; Onkraj noči