Sestavek je odmev na prebrano delo Aleša Štegra; Bogovi se nam smejijo. Nastal je v okviru delavnic kreativnega pisanja z Gabrielo Babnik.
Kadar se zdi življenje blazno, kdo ve, kje se skriva norost?
/Roman Rozina; Sto let slepote/
Res bi si mislil, da je človekova usoda že v naprej določena in neizogibna. Usoda … hm, kdor verjame vanjo. So bogovi le skaljena in oddaljena zrcalna slika naše krhkosti? Ali smo ljudje zgolj njihova bleda ponovitev? Ko nas speljujejo v svoje pasti, ko nam sledijo, ko nam prišepetavajo, ko nas zapeljujejo v najrazličnejše zablode, ko nas na koncu odvržejo, nas pustijo same in nemočne, obupane in oropane vsega.
Deset mesecev pred mojim rojstvom si je moja mati silno želela poviti še enega otroka, čeprav je že imela sedemnajstletno hčer in enajstletnega sina. Oba sta bila odlična učenca, povezana z glasbo, lepim vedenjem in pripravljenostjo učiti se novih in novih znanj. V višku največje sreče, mogoče rahlega družinskega dolgčasa – saj je bilo vse urejeno in popolno – si mati omisli družino povečati, pomladiti z dojenčkom. Tudi očetu, čeprav mu sprva ni bilo jasno, zakaj tako striktno posegati v družinsko harmonijo, se je misel na novorojenca začela dozdevati prijetna kot brsteči popek spomladi. Materi je bilo tedaj dvainštirideset let, očetu pa triinštirideset. Sicer medicinska sestra pri ginekologinji mater ošteje: »Kaj se pa vi greste? Mena bo to, kakšna nosečnost! Pa tudi, kaj mislite, kako bo vašega otroka pri desetih sram, da ima petdesetletno mater?«, a mati se ne ustraši teh grobih besed.
Je bilo to prvo opozorilo? Potem jih je bilo še kar nekaj …
In popek je začel brsteti.
Bil je lep zgodnje-jesenski dan, ko se je moja mati s srebrnim opel kadetom vračala iz službe. Vesele misli jo obdajajo ob pogledu na zlate barve, sončno svetlobo in rahla vznesenost jo je prežemala; bila je kot mlado dekle v modrem hlačnem kostimu, svetlolasa, postavna, polna energije in v prvem mesecu nosečnosti. Trenutek, ki spremeni vse; kot pljusk vode v vidnem polju, da glava omahne v stran, iznenada močan trk, zgodil se je karambol in takoj za tem upor telesa, kri se zgosti, zaledeni od groze in posledica tega je bil strdek v nogi, kar izve mati šele čez štirinajst dni. Nobena tragika, seveda, oba avta sta » totalki«, na zunaj poškodb pri obeh voznicah niti ni videti.
Mati se po prvem šoku prepusti sladkemu udobju bolniške odsotnosti z dela in dneve preživlja v sprehodih, občudovanju prihajajoče jeseni, v pripravah na povečanje družine. Seveda z nekaj več pozornosti ob zdravljenju globoke venske tromboze in obiskih ginekološke posvetovalnice. Jaz, zarodek, sem že pobrcaval, ko zaradi maminih dvainštirideset let sledi obvezna kromosomska preiskava fetalnih celic. In rezultat je že tretje opozorilo mojima staršema; zarodek ima kromosomsko sliko; 47, XYY. Ups, tu sta se pa moja starša sesedla. Kaj to pomeni? Raziskave ne povedo dosti, a dodatni Y zna nagajati; to je moški kromosom in deček bo velik, lahko da bo malo poseben, vzkipljiv, jezen; največ raziskav so naredili pri zapornikih, ki imajo podobno sliko; težave s socializacijo in s koncentracijo. Točno čez enajst let moj oče odide stran od nas.
Ko sem se rodil, tisto majsko popoldne ob pol štirih, je bila toča, in tik po mojem rojstvu, ponosni očka pogleda skozi okno ljubljanske porodnišnice rekoč:« Pizda, toča mi je razbila avto. Ah, jebeš avto … samo, da sta vidva v redu.« Res sem bil ljubljen, vsi so plesali okoli mene in me crkljali kot malo čudo.
Ne gre mi slabo, čeprav sem malo drugačen; v vrtcu sem bil vedno zadnji, privoščim si čas in jem počasi, izklopim ves svet, rad imam tišino. V šoli, v prvem razredu, veliko tekamo po igrišču in učiteljica ugotovi, da moja motorika izstopa, saj sta ročici drugače obrnjeni kot pri sošolcih, ki tečejo kot pravi mali maratonci. Meni se to ne zdi potrebno, ne vidim nobenega smisla v tem. Uf, potem se začne branje in črke mi veselo poplesujejo pred očmi. Z mano se ukvarja logopedinja in nauči me pravilne izgovorjave črke k in t. Berem pa težko, še dandanes. Če se ne bi mati doma z mano tako trudila, ne vem, če bi speljal. Hranil sem se z njeno ljubeznijo, rastel ob njeni pomoči. Oče dolgo ni hotel verjeti, kako je z mano, zato me ni priganjal k učenju, ob njem sem spoznaval življenje spontano; z izleti v naravo in v hribe.
In potem se je spremenilo vse.
Ko je oče odhajal, sem se čudil, da je mama tako močna. Močna ženska, ki se ni zlomila. Bila je kot drevo; nobena veja ni bila dovolj težka, da bi jo upognila ali celo prelomila. Jaz sem bil drugačen. Razmišljal sem, za čigave grehe plačujem, kaj se lahko še zgodi, kje je zadnja postaja križevega pota. Mama me je večkrat stisnila v objem, jaz pa sem jokal kot dež. Kaos čustev in nezmožnost razumeti, kar se je v meni nabiralo, sta se zlivala iz mene.
Izhode sem iskal pri fantih, ki so hodili svoja pota, katerih žalostna razočaranost večkrat zadrgne grlo. Bilo je, kot da se je zame nekaj odločilo, me s tem spremenilo v povsem odvečnega. Bilo ni nekaj, s čimer bi se lahko pogovarjal, čemur bi lahko ugovarjal ali, sicer mojster samo slepitve in samovšečne interpretacije, polemiziral. Bilo je brez nasprotja.
Vesel sem bil, da sem šel pri petnajstih živet k očetu. K njegovi novi družini. Mlada mačeha ni gledala na vsak moj korak, oče pa je že od nekdaj želel, da postanem samostojen. Ni me karal za vsako negativno oceno; prva je priletela že septembra, ko sem začel obiskovati srednjo lesno šolo. Mama je robantila, ko se je peljala z govorilnih ur, ker je vedela, če bom zamudil z učenjem do konca oktobra, mi ne bo več pomoči. Leto bo šlo k vragu. Oče jo je prosil, da ne hodi več sama v šolo, in od tedaj naprej sta se vsak mesec dobila pred mojo šolo. Veliko sem pričakoval od teh druženj, a izkazalo se je, da sem upal zaman, da bi se oče vrnil nazaj k mami. Še slabše je bilo, mama se je morala preseliti iz naše hiše, da se je vanjo vselila očetova nova družina. In jaz.
Prišel sem nazaj v znano okolje in zacvetel. Rastel sem. Ko se otroci začnejo zavedati sebe in vloge, ki so jo v družinski tragediji odigrali, v nekem smislu sploh niso več otroci svojih staršev – saj so jim med tem že »razpadli« možgani. Ne le, da nimajo več istega telesa in ne istega duha, še več! Drugo preteklost imajo, v kateri mene ni. »Razkroj možganov« je posledica življenja v svetu – ki ga razumemo kot umik v svoj svet. Misli lahko gredo dlje od telesa, misli podirajo zidove in razklepajo okove.
Končal sem trgovsko šolo, a ko sem nadaljeval v srednji šoli (tri plus dva), so me v roke dobili fantje, sinovi južnih republik, ki se ne obremenjujejo veliko s tem, kaj je naše, kaj je vaše in nagovorili so me, da smo kradli, razbili kakšno izložbo bifejev, in zastonj prišli do pijače, cigaret in denarja za marihuano pa seveda ekstazijev in ostalih pripomočkov za omamljanje. Oče je malenkosti opazil in začel sitnariti, da moram razmišljati o svojem življenju: ali šola ali delo ali komuna. Takrat je bilo moje življenje še lepo vodljivo. A večkrat sem se počutil kot knap, ki v temnem rovu gara in koplje rudo, zunaj sije sonce, zelenijo drevesa, on pa jih nima priložnosti občudovati. Če ni svetlobe in barv, tudi misli ne morejo biti vesele, le žalostno črne so lahko. Mislil sem si, da takšno življenje ni vredno človeka. Začutil sem, da sem osamljen, da me nihče ne potrebuje, nisem imel občutka, da bi moral še poslušati očetove nasvete pri skoraj svojih dvajsetih letih in sem se nekega lepega septembrskega jutra s kolesom odpeljal od doma. Vsi so me iskali, jaz pa sem mami napisal SMS, naj me pustijo pri miru, da sem dobro. Ko je želela vedeti, kje sem, sem odgovoril, da je pred menoj hrib, ki visi navzgor. Vedela je, da sem zadet.
Postal sem brezdomec, narkoman. Z mano je šlo iz tedna v teden krepko navzdol. Nobene smeri neba ni bilo več in čas je bil prah. Na mojih rokah in nogah je bila poleg vbodov umazanija, spal sem v mrzlih kleteh in največkrat v lastnih smeteh. Mislil sem, da je to edini način, pravilni potek dogajanja. Vedel sem, da sem smet, skupek ostankov, ki se kotali, sem ter tja po pusti površini, oglašanje ptic pa je bilo čedalje bolj oddaljeno. Slednjič je ugasnilo nebo. In ni bilo več zemlje. Ponoči me je obkrožalo cvileče oglašanje podgan, ki tekajo po blatnih stopnicah v zgornja nadstropja. Te živali so demonično božanstvo lakote. Tudi jaz nabiram hrano hlastno, tako kot žrejo hlastno sestradani psi. Spim sen izčrpanosti in obupa. Imam še črepinje preteklosti, ležijo na mojem dnu in me ne spustijo, a kmalu bo prišel trenutek, ko bom dokončno odletel s tega otoka in pustil vse za sabo.
Včasih si mislim, da te v življenju najbolj zajebata oče in mati. Ne namenoma, a vendar. Napolnita te s svojimi napakami in jih dodata nekaj za povrh. Pa vendarle, bolje je živeti še tako usrano življenje kot nobenega, čeprav vsak s svojim blefom in pozo, ki ga drži pokonci.
Našel bom spet, vsaj upam, da mi bo uspelo, svoje izgubljene ljubljene. A šele tedaj, ko bom scela svobodna ptica, zunaj človeškega časa in prostora, tedaj bom lahko postal ta, ki sem bil. In spet bom videl svetlobo morja …
Zapisala: Maja Drolec
