Maja Drolec: V čudežni deželi Smehljalki

0
70

Modri zajček je slonel na polici knjižne omare. Prišel je iz pravljice Modri oblački. Bil je čisto majhen, topel in mehek, velik ravno toliko, da si ga lahko stisnil v topel objem. Njegov kožušček je bil umazan, manjkalo mu je eno oko, njegova nogica pa je bila zakrpana s šivi, da je bil podoben staremu piratu. Jani je menil, da je tako zajček izgledal žalostno, skorajda strahovito, a imel ga je neizmerno rad. Zaupal mu je, kadar ga je kaj težilo, in vedel je, da ga bo branil, če ga bo potreboval.

Otroška sobica z modrimi stenami je bila zastrta z žaluzijami. Nekaj trmastih sončnih žarkov si je utrnilo pot skozi luknjice in posvetilo v kote sobe. Jani je je bil velikokrat sam, a ga to ni motilo. Kot zvedav fantič je rad posedal na preprogi, listal otroške znanstvene revije, postavljal makete ladij in letal, posebej pa je užival v arheoloških izkopavanjih mamutov in zveri. Posebna poslastica so bili dinozavri. Poznal je vse vrste; od tiranozavra, pleziozavra, tiroksa, diplodoka,  do … ihtiozavra. S svetilko je velikokrat prebedel pozno v noč, saj se je »preselil« v ta pretekli čas, ko ni bilo računanja in pisanja, človeštvo tedaj sploh še ni obstajalo in tudi pravljic še ni bilo.

In v šoli  je zato večkrat zadremal, da ga je učiteljica Sitna oštevala pred sošolci, ki so se privoščljivo hihitali. Najglasnejši je bil Franci, ki je stanoval v sosednji ulici. Ni imel očeta, samo mamo in mlajšo sestrico. Cele dneve se je vozil s kolesom, ki ga je našel na smetišču. V šoli mu ni šlo najbolje, zato mu je dal Jani kdaj  za prepisati domačo nalogo iz matematike ali slovenščine. Tudi če sta šla kdaj skupaj iz šole, se s Francijem ni mogel pogovarjati o mamutih, dinozavrih, oddaljenih deželah, saj jih ta revni sošolček ni poznal.

Janija niso preveč marali, ne da bi povsem razumel, zakaj. Tudi modri zajček, ki ga je klical Blu, ni imel odgovora, zakaj ga ne marajo. Blu je večino časa  sedel na svoji omari in strmel naravnost v kot. »Koti so zanimivi,« je vedno pravil Blu. »Tam se vedno skriva kaj zanimivega.«

Jani ni imel pojma, kaj je hotel povedati s tem. Iz kuhinje je zaslišal nemir. Mama je vpila, oče se je razburjal. »Spet se kregata,« je zamomljal Jani. Globoko je zavzdihnil. Tega pri starših ni nikoli razumel. Ljudje, ki se imajo radi, se ne prepirajo. Se starša nimata več rada? Pa ravno za božič sta si obljubila zvrhan koš poljubov.

Zaprl je matematični zvezek in se obrnil k zajčku Bluju, ki je strmel v kot sobe. »Kaj vidiš?« ga je radovedno vprašal. »Odpira se,« je rekel Blu. »Kaj se odpira?« je zanimalo Janija. »Nekaj … čarobnega,« je dahnil Blu. Jani se je zazrl v kot. Videl je samo … kot. Modri zajček je trznil. Dvignil je glavo, pomigal z ušesi in vstal. Pretegnil se je in zašilil z belim repkom. Skočil je s police in se po dveh tačkah, kakor povsem običajen živeči in funkcionalni homo sapiens, odpravil skozi sobo. »Bi se primajal sem?« je zaklical Janiju, ki je le debelo gledal. Jani je za trenutek obstal, potem pa se mu je pridružil. Modri zajček je podrgnil svoje ročice. Iz njih so se zalesketale srebrne iskre. Zaslišala sta škripanje, kot bi se odprla stara in težka grajska vrata. Senca je zaplapolala in se odmaknila iz kota. Jani je zavonjal smrekove iglice in zaslišal bučanje valov, kot da bi tam res nekaj bilo. »Pridi,« mu je zaklical zajček. Skočil je v kot in izginil. Jani se je ozrl okoli sebe, potem pa mu sledil.

Vstopila sta na hladno jaso, kjer so se podile meglice. Na temnem nebu je Jani videl le srebrne zvezdice. »Kaj je to?« je vprašal modrega zajčka. »Vse ali nič,«  je rekel Blu in zastrigel z ušesi. Jani je bil začuden. Strmel je v hihitajoče zvezde. V dlaneh ga je zaščemelo in srebrne iskre so vročično prasketale na konicah njegovih prstov. Čutil je meglico, ki je švignila mimo. Zaprl je oči. Letel je. Vetrič ga je udarjal v obraz, vonjal je spomladansko cvetje in poslušal cingljanje zvončkov. Krila so zaprhutala. Njegove dlani so se dotikale luskave kože. Odprl je oči. Sedel je na črnem zmaju, ki je letel nad pokrajino cingljajočih zvončkov. »Slabo mi je!« je kriknil Blu in se s tačkami oklepal štrlečih luskin. Jani je bruhnil v smeh. Iztegnil je roke in se prepustil toku. »Samo pazi, da ne padeš,« ga je opomnil zmaj Direndaj. Jadrali so in jadrali, vse do sončnega vzhoda, ko je zazvonila budilka in je Jani moral v šolo.

Naslednjega popoldneva je zopet sedel na preprogo, naredil nalogo in zaklical Bluju: »Greva! V čudežno deželo Smehljalko!«  Jadrali so po širnem nebu in tolažili jokajoče otročičke, ki so bili brez očetov ali mamic, tolažili fantiče, ki se jim je zatikalo pri matematičnih nalogah, okarali tiste malopridneže, ki so odvrgli papirčke čokoladnih bonbonov kar po tleh, in prigovarjali učiteljicam in učiteljem, da so učencem prebirali same lepe pravljice in delili  lizike za pravilno izračunane račune. Dečkom, ki so sestavljali ladje in avtomobile iz kock, so podarili še več kock, deklicam pa punčke, ki jokajo in se smejejo, če jih pritisneš na gumb. Najlepše pa je bilo to, da se očki in mamice niso več prepirali, ampak so se pridno sprehajali s svojimi otročički in jim zvečer pripovedovali vesele pravljice.

V čudežni deželi Smehljalki Jani ni poznal strahu, posmihajočih sošolcev ali prepirajočih se staršev, celo Sitna je bila prijazna in nasmejana. Vsi so bili srečni in so občudovali dobroto. Z zajčkom Blujem in zmajčkom Direndajčkom se je še večkrat zapeljal pod zvezdnato nebo v deželo Smehljalko. Tukaj je bil srečen.