SMG 2022/2023
Simona Semenič; ŽBAM
Režija: Vito Taufer
Igrajo:
doroteja – Dario Varga
agata – Jurij Drevenšek
neža – Ivan Godnič
julijana – Uroš Maček
felicija – Sebastjan Starič
Dramaturgija: Emil Filipčič
Scenografija: Urša Vidic
Avtorica besedila (Simona Semenič) predstave Žbam je želela povedati, kako ženske izvedejo masaker nad moškimi. Naj se sliši ženski glas, tako kot v pesmi, ki jo proti koncu predstave zapoje felicija. Pet žensk (izvrstno jih odigrajo: Dario Varga, Jurij Drevenšek, Ivan Godnič, Uroš Maček, Sebastjan Starič), ljubiteljic gledališča, se enkrat ali dvakrat tedensko srečajo na vajah za gledališko predstavo, v prostoru brez oken, in se predajajo svojim sanjam, da so režiserke, dramaturginje, igralke in igrajo zastonj, dokler jih kdo ne pokliče za nastop.
Večkrat se sliši ime te skupine, Divči válka, Dekliška vojna, ki je češka pravljica ali pripovedka iz osmega stoletja našega štetja. Govori o dekletih, ki se naveličajo vladavine moških in jih pobijejo. Namesto da bi iz lesa izdelovale žlice in šefle, si raje naredijo kopja.
Ženske se uprejo moškemu nasilju in s pesmijo in plesom izvedejo čarovniški obred, v katerem moške pobijejo in pokoljejo. Simona Semenič ne verjame, da je matriarhat sploh kdaj v resnici obstajal. Verjetno so si tudi matriarhat izmislili moški. Njeno ogorčenje nad moškim svetom je bistvo predstave.
Pomembno delo v igri je opravila režiserka doroteja, agata je dramaturginja, felicija, julijana in neža, igralke, si najbolj od vsega želijo, da bi nastopale na Broadwayu, če ne, pa vsaj v Mestnem gledališču.
Doroteja in agata jih navdušita za žbam (zanimivo, da je za naslov uporabljen medmet, ki bi ga lahko zamenjali z besedami: flok, pok, špric, itd), kakor po novem imenujeta nekdanjo predstavo društva ljubiteljic gledališča, branja in tarota, julijana se sama ponudi, da bo igrala žrtev posilstva. (Spet posilstvo, smo tu ženske najbolj ranljive?) Vloga je težka, a ravno zato se ji zdi privlačna. Neža je med njimi najboljša kuharica, njen monolog o pripravah na nedeljsko kosilo in o kuhanju lahko primerjamo s solom klarineta v jazzovski kompoziciji, felicija, nekdanja boksarska šampionka Slovenije v velterski kategoriji, je najbolj željna maščevanja, noče se pogovarjati o vojni, ona hoče vojno proti moškim, nalomila bi jih vse po vrsti. Doroteja ima v nekem trenutku svoj jazzovski solo in iskreno pove, da ji gre mož na živce, na živce in še enkrat na živce, julijana jo tolaži, da so moški revčki in jim je treba pomagati pri vsakem koraku. Še celo felicija najde nekaj lepih besed za svojega moža. Na koncu, ko med bojnim plesom pobijejo vse moške, felicija pravi: pokopljimo jih, vsaj to so si zaslužili. Slišati je kot neke vrste sprava.
Gledamo igro v igri. Ženske in vojna; dve ključni komponenti drame Žbam.
Ali konkretneje: diskriminacija žensk in vojno nasilje; zgodovinski fenomen; t. i. divči valka. Zasuk zakoreninjenih zgodovinskih spolnih shem; zasuk spolne vloge v interpretiranje likov, saj moške vloge igrajo ženske.
Danes je jasno, da so borbe za enakopravnost med moškim in žensko samo ena od naštetih bitk feminizma in še zdaleč ne edina. Odpor se ne kaže le zaradi pomanjkanja enakopravnosti, pač pa predvsem v kritiki uničujočih samovšečnih poglavarjev, katerih stranski učinki so poleg lastnega zadovoljstva tudi zamaskirani ljudje, pokrajine in hiše. Ali prosto po felicijino:
»Sovražim moške, na prste ene roke lahko naštejem,
koliko žensk je zakuhalo vojne in divči valka je o tem, o vojni, ki jo zakuhajo ženske
in zmagajo, pimpeki pa se morajo pol naučit kuhat in peglat in hodit na govorilne ure,
ampak to bomo naredile v divči valka dve.«
Seveda je ta vojna žensk težka, kajti ženske ne smemo biti predebele (»debele babe se mi res … niso atraktivne«), pa tudi presuhe ne (»ta suha nima ne joškov ne riti, ima pa zgubano kožo in gube«), poraščenost in dlake so regulirane (»Dlake ja, dlake ne, spodaj izžgat, zdaj je trend zgoraj risat, komu na čast že?«), šikanirajo nas krščanske vrednote in patriarhalni kapitalizem.
Res je žalostno, da se sodobni svet ni kaj dosti premaknil;( že od 8. stoletja), kar se tiče položaja žensk, a to je dokaj dobro skrito, prikrito in zamolčano.
S predstavami, z oglašanjem in dobro samopodobo bomo ženske nekoč postale Vlaste, kot lahko berem v Starih čeških povestih – v legendi o dekliški vojni iz 8. stoletja -, le da bomo me preživele.
Predstavo smo gledalci pospremili z velikim aplavzom!
Zapisala: Maja Drolec
