Na kreativnih delavnicah (JSKD), ki jih vodi pisateljica in prevajalka Gabriela Babnik Ouattara z naslovom Kako shaja moje telo se srečujemo z literaturo, v kateri je poudarjeno zavedanje telesa, vonja hrepenenja in medosebnih odnosov. V januarju se bo delavnica nadaljevala,z naslovom Literatura, ljubezen moja.
Pisateljica je širšo javnost nase opozorila s prvencem Koža iz bombaža (2007, Mladinska knjiga), za katerega je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec.
Zgodba se dogaja v glavi prvoosebnega moškega pripovedovalca, Afričana, ki prihaja iz Burkine Faso, ona pa je Ljubljančanka, in o njuni ljubezenski zgodbi, ki premaguje vse meje; geografske in kulturne.
Hodil je k Siti, oblečen v rumeno, boubouju podobno oblačilo, si vihal rokave in puščal bele natikače pred njenim pragom in pekel kruh. Rodili so se jima otroci in mrtva deklica. Sita jih je božala, jih učila prepoznavati različne rastline, barve in položaj oblakov v deževni dobi, medtem ko je on prenehal puščati sandale pred njenim pragom. Moral se je preizkusiti še drugje, v drugih mednožjih.
Nekega dne je pogledala v oblak in razumela vso svojo preteklost in celotno prihodnost. Poročil se bo z drugo žensko.
Ta otrok se drži debla kot materinih prsi.
Naredila mi je nekaj, česar ji ne bom pozabil. Odprla me je lastnemu telesu in s tem lastnemu vesolju. Ko mi ga je obdržala v ustih, sem se najprej ustrašil, vendar so bila njena usta mehka, jezik gladek, nikjer nobenih zob. Sploh ga ni prijela z roko, temveč samo z usti in lizala kot bonbon.
Najraje imam, ko vstopaš, je imela navado reči … še bolj divje odpirala svojo hišo, mango in datlji so se še bolj divje zaletavali.« /G. Babnik; Koža iz bombaža/
Za roman Sušna doba (Beletrina, 2012), je prejela Evropsko literarno nagrado (2013). Roman je preveden v 15 jezikov. Angleški prevod romana Sušna doba je bil uvrščen v širši izbor za International Dublin Literary Award (2016).
Glavna junakinja Ana je dvainšestdesetletna slovenska oblikovalka, Ismail pa je sedemindvajsetletni Afričan z ulice. Združita se v času sušne dobe, a ona se kmalu zave, da praznih prostorov med njima ne bo moč zlahka preseči.
“ … Kako se temu streže na tem kontinentu, nobenega poljubljanja na cesti, nobenega držanja za roko, še najmanj med dvema različnima spoloma, sploh nobene intimnosti v javnosti, toda nesti samo torbo, medtem ko sem imela v mislih prst v ustih ali roko na trebuhu, je bilo vseeno preveč.
Morda je motilo druge. Da se dvainšestdesetletnica in sedemindvajsetletnik sprehajata drug ob drugem. Še ena, ki je prišla na safari. V tej pokrajini brez oblakov, brez visoke trave in levov v travi.”
Leta 2015 je izšel avtoričin četrti roman Intimno (Beletrina), ki je bil nominiran za nagrado kresnik,
Z romanom potujemo med Parizom, Ljubljano in New Yorkom, ob tem pa sledimo trem pripovednim nitim: ljubezenski zgodbi Janine in Fadula, nekdanjega novinarja iz Čada, ki je v Evropo pobegnil zaradi svojih kritičnih člankov, razmerju mlade Amine in precej starejšega Tiborja, ki se spopadeta s smrtjo nekajletne hčere Izabele in pripovedjo o umetnici Deani, ki preko fotografije vstopa v intimo svojih portretirancev. Med njimi se znajde tudi skrivnosten moški Tay, ki razkrije povezanost zgodb o identiteti, tujosti ter možnosti in odsotnosti možnosti izbire.
Roman Intimno je hkrati tudi odziv na institucionalni in siceršnji rasizem.
»Ko zvečer sedi na balkonu, prisluškuje gibanju dni … Telo se poslušno premika po tirnicah navad in obveznosti, duša pa prebiva v bordelih.
Ljubezen je to, da nas je nekdo, ki je pomotoma gledal v našo smer, videl. Ne spim zato, da bi sanjala, mu je rekla, spim, da te pozabim. Ni lepšega kot spati sam, nemoten v svili.Misli name, medtem ko te pozabljam …« G. Babnik; Intimno/
Sledil je roman Tri smrti. (Beletrina), 2019. Roman ima tridelno strukturo in se navezuje na knjigo Marie N Diaye; Tri močne ženske. Vse tri zgodbe tematizirajo različne tipe migracij, torej vrnitev iz Evrope v Afriko. Skozi roman sledimo niti smrti in mrtvim v življenju tistih, ki so preživeli.
“Terasa v hiši starejšega brata Abdulaja, kjer je našla pribežališče, odkar je odšla od nasilnega moža, je bila počiščena, luščine arašidov, ki so jih razmetali otroci, je že zvečer pometla, prav tako je v prizidku hiše, ki so ga uporabljali kot kuhinjo, zdrgnila posodo s sprijeto in počrnelo arašidovo omako na dnu. Skušala je biti koristna.
Želela si je, da bi imela ob sebi nekoga, ob komer bi se lahko razjokala, in ko bi se razjokala, bi ji ta nekdo pomagal sleči oblačila …”
V letošnjem letu, leto 2022, pa je izšel roman Tišina, polna vetra (Beletrina).
Jeanne Duval in Charles Baudelaire sta se srečala leta 1842. Njuno razmerje je trajalo približno dvajset let in v tem času so nastale nekatere najslavnejše pesmi iz zbirke Rože zla. James MacManus v knjigi Black Venus (Črna Venera) omenja, da so skoraj vsi Baudelairovi biografi obsodili Jeanne Duval, ker naj bi uničila velikega pesnika. Med drugim naj bi ga varala z njegovimi prijatelji, zapravljala njegov denar in mu dostavljala opij. Toda roman Tišina, polna vetra še zdaleč ni faktografsko navajanje dejstev, skrbno je namreč reflektiran tudi arhaični izvor rasizma in negrofobije. Jeanne Duval tako ne predstavlja več halucinantne seksualne moči, pač pa je pesnikov odnos do muze dekonstruiran: črnka, eden od najplodnejših virov pesnikovega umetniškega ustvarjanja, ni več mešanica ravnodušne, na vse pripravljene in pokorne ženske, ki spodbuja fantazmatske nagone francoskega moškega, ampak gre za pristno srečanje med likoma. Njuno razmerje, ki ob koncu doživi zanimiv preobrat, je predstavljeno kot igra moči. Raziskana je zgodovina časa, v katerem sta živela, vpliv fotografije na upodabljanje ženskega akta, balonarstvo, preobrazba Haussmannovega Pariza, status pesnika v urbanem okolju, zgodovina tišine, estetika kolonialne domišljije, predvsem pa spolne in razredne razlike med Baudelairom in Jeanne Duval.
»Ljubezen je nasilna in uničevalna sila, večna bitka, kjer ni zmagovalcev in poražencev, sčasoma postaja le vse bolj prvinska in surova. V mladosti, ko je še v povojih, se zdi obetavna in se bije s plemenitim orožjem, kasneje, ko dozori in je srce načeto, bodala zamenja zverinski goloroki boj z grizenjem in praskanjem, zmes nagona in sovraštva …
Ko izstopiš iz svojega okolja, ti nič več ne pripada – v novem okolju vzameš tisto, kar so drugi že končali. In niti ne gre za to, da s pomočjo enakih gradnikov in polomljenih vej končaš zadnji, pač pa da si niti preteklosti ne moreš predstavljati, kot bi hotel.
Jeannin glas reče: «Nisem bila ugrabljena, ponudila sem se, hotela sem ubežati telesu.«
Bil je ena ljubezen, imel je
veliko glasov.
Bila je ena zora; včasih
sva jo gledala skupaj.
Bila sem tu. Bila sem tu.
- Babnik; Tišina, polna vetra/
Leta 2010 je Gabriela Babnik magistrirala iz nigerijskega modernega romana. Z ocenami in analizami literarnih del se redno pojavlja v revijalni publicistiki. Leta 2013 je prejela Stritarjevo nagrado za mladega literarnega kritika. Vodi literarne delavnice in piše radijske igre. Leta 2011 je bila njena prva radijska igra Koža iz bombaža v produkciji 3. programa Radia Slovenija med tremi nominiranimi igrami v kategoriji priredb na 63. Festivalu Prix Italia. Prevedla je tri romane nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie; npr.: Škrlatni hibiskus.
“Nasmehnila sem se, tekla, se smejala. Moje prsi so bile napolnjene z nečim, kot je pena iz kadi. Nekaj lahkega. Lahkotnost je bila tako sladka, da sem jo okusila na jeziku, sladkost prezrelega svetlo rumenega akažujevega sadeža.” /Škrlatni hibiskus; prevedla G. Babnik/
Kadar ni v Ljubljani, prisluškuje harmatanskim vetrovom v Burkini Faso. Je tudi urednica pri založbi Litera in sodelavka Radia Agora iz Celovca.
Zapisala udeleženka kreativnega pisanja Maja Drolec.