Njeno potovanje traja že kar nekaj časa, in se še ni končalo. Kolikor daleč ji seže spomin ali pa še dlje, ve, da je bilo vznemirljivo, včasih divje, kot vožnja s starim fičkom, ko ne veš, če te bo pripeljal do cilja, ali pa z najnovejšim mercedesom, ko si lahko privoščiš divjanje, prehitevanje, pa si še vedno varen…..
Na svet je prišla sama, s trikrat ovito popkovnico okoli vratu, šele kasneje je prihitela stara soseda, ki je imela štiri otroke, zato je vedela, kako to gre. In je prerezala popkovnico. Še bolj je zamujal oče, ki je s kolesom iskal babico po oddaljenem kraju, pa je ni našel doma. Deklica je bila močna, predvsem ponoči, ko se je drla na vse pretege, podnevi pa spala. Da je noč zamenjala z dnevom, so včasih temu rekli. Rasla je hitro, prerasla je dobro leto starejšega bratca in bila pogumna. Vedela je, da morata z bratcem stati na okenski polici sredi dneva, še v pižami, da ju bo teta videla in prišla v njihovo hišo, ker se je ob tem času vračala iz gimnazije, ko je njuna mati nezavestna ležala v postelji po neuspelem samomoru, in teta je res prišla ter ju oblekla. Še ne petletna je ušpičila katero; od tega, da je metala sveža jajca v sosedovo kmečko hišo, ker ni marala grobe sosede, do tega, da je na poti iz šole napisala sredi ceste: »Milena je kurba«. Niti sama ni vedela, kaj to pomeni, a sošolka, kar nekaj let starejša, ponavljalka, se je sama hvalila, da se je potikala z moškimi, ki so jo v poznih večernih urah pomanjkljivo oblečeno vozili naokoli. V šoli je bila pridna, čeprav ni pisala tako lepo kot punčke – odličnjakinje, družila pa se je raje s fanti. Pot iz šole je bila krajša ob pogovorih s fanti, sošolke je niso preveč marale. Predvsem so ji bile nevoščljive, saj je bila hči obrtnika v najbolj obrtniški občini, one pa so bile iz kmečkih hiš. Maščevala se jim je z grobostjo, včasih je katero okepala s snegom, da je imela potem opravka z njihovimi starejšimi brati. V šestem razredu sta se s sošolko, najboljšo prijateljico, boksali, ostali pa so stali v krogu in navijali za zmagovalko, samo da je bila drugačna in fantje so jo občudovali. Tudi na prvo ljubezen, ki ji je podaril rdeče lectovo srce, je mislila že pri desetih letih.
Mama je bila topla ženska, a popolnoma odvisna od očeta, materialno in tudi sicer. Ni se znala odločati, vedno je podložno sledila svojemu možu, kot bi se ga celo življenje bala. Oče otrok ni nikoli pobožal, tudi nje, svoje drugorojenke ne, čeprav je kdaj v družbi rekel, da je najbolj scrkljana. Nekajkrat jo je kaznoval s pasom, in zelo se ga je bala. Imeli so štiri otroke, ona pa je vedno veljala za zanesljivo, delavno, najbolj odgovorno. Še bolj je postajala resna, prekmalu je odrasla. Sošolke v srednji šoli so že imele fante, in tudi ona je mislila, da ga mora dobiti. Najprej se je zagledala v starejšega, a ni zmogla prepričati deset let starejšega študenta, naj postane njen fant, zato se je »prijela« vrstnika, ki ga je spoznala na avtobusu, na poti v srednjo šolo. Mislila je, da je to velika ljubezen in sta se poročila. Oče ji je dve uri pred poroko rekel, da si je drugače predstavljal njeno mladost in da ima še čas, da si premisli. Ni se premislila in je odšla od doma, ostal ji je spomin na trenutke, ko se je plazila proti domu od babice, kjer se je učila za izpite, ker doma ni imela miru pred očetom, ki je zahteval, da dela v delavnici. Bala se je, da ga bo ob prihodih domov srečala, zato je vedno odšla v svojo sobo, kjer je bil njen svet: mir, knjige in spet učenje. Že pri trinajstih je hotela pobegniti od doma, a je vedela, da potem ne bo nikoli doštudirala. Najpomembnejša v življenju se ji je zdela izobrazba, ki je njena mati ni dosegla in to tudi močno obžalovala. Mati se je bala svojega moža in otrokom vedno govorila: »Pozdravite očeta, » ko je prihajal z jage. Še sreča, da je bil lovec in zato tudi večkrat odsoten, tedaj je bil doma raj na zemlji. Mati in otroci so se pogovarjali, prebirali časopise in dihali s polnimi pljuči. Ko jo je oče zadnjič udaril, štiri mesece pred poroko, mu je zabrusila: »Kar daj, saj ne boš imel več dolgo te priložnosti. Samo vedi, da se jaz ne bom tako obnašala do svojih otrok! «Potem si je je oče še bolj privoščil; v besedah in nalaganju dela. Ko je najbolj hitela z učenjem za izpite, je zaklical proti njeni sobi: »Stoenka je za zbrusit!« in ji vrgel ključe. V joku je šla, delala v delavnici kot vajenec, ni se upirala, ker je vedela, da ne bo nič dosegla. Delala je in se učila, da bo čimprej odšla. To je bila njena mladost. Še velikokrat v življenju je sanjala strah pred domačim dvoriščem, ko se vrača s predavanj, kjer je ponavadi stal oče. Če ga ni bilo, je bilo dobro, če je bil, se je bala, kaj bo. Nikoli v življenju ni več z veseljem zavila na to dvorišče, še vedno živijo v njej žalostni spomini.
Ko se je poročila, je odšla z možem, v dom njegovih staršev, ki je bil skromnejši, a toplejši, predvsem pa drugačen, tast je bil zabaven, tašča tiha in skromna. Mož jo je imel neizmerno rad, a je teden dni jokala. Ni vedela, zakaj. Mogoče zaradi vsega hudega, kar je pretrpela v svojih dvajsetih letih. Ustvarila sta družino: tri otroke, hišo, uspešno življenje. Gledala je, da je bil dom urejen, otroci pridni v šoli, starejša dva, nadarjena, sta obiskovala tudi glasbeno šolo in športne aktivnosti, mlajšemu je pomagala v šoli. Vselili so se v novo hišo. Bila je tako srečna, da je prvo jutro, ko sta se z možem zbudila v novi spalnici, rekla: »Hvala, da si mi naredil tako lepo hišo.« Zrak je bil lahek, sijalo je sonce in bila je prepričana, da ji te sreče ne more vzeti nihče. Možu je stala ob strani, da je napredoval v službi, in se vzpenjal, ustvarjal je kariero, tudi sama je bila vestna v službi, urejena, a pomembneje se ji je zdelo, da je mož dosegel vodilno mesto v tovarni. Ko je prihajal domov, ga je vedno čakalo kosilo na mizi, kuhala je zdravo, zelenjavo je pridelala na vrtu, sedla k možu, saj ni hotel jesti sam. Da ne želi gledati na mizi šole, ko pride utrujen domov, je rekel, saj se mlajši ni rad učil in je bil počasen, to je upoštevala in mu ugodila. Mož tedaj še ni vedel, da ima mali težave v šoli. Vikende so preživljali v planinah, samo mlajši je še hodil z njima. Ni ji bilo vseeno, da srednji sin, pubertetnik, sam ostaja doma, hči pa je bila že poročena.
In zgodilo se je…. Zjutraj je preverila telefone, ker so moža včasih klicali tudi ponoči, če se je kaj zatikalo v proizvodnji. Bilo je sporočilo: »Ljubi moj, zdaj odhajam spat v tvoj topli objem. Jutri gremo smučat, a le pošlji kakšen sms. Za vedno tvoja N.« Ni vedela, če vidi prav, zato je brala ponovno in še in še. Sesulo se ji je življenje. Stara je bila petdeset let. Jokala je, prosila, spraševala, zakaj. Mož je rekel, da živijo v krču, in da ima vsak človek pravico do svoje sreče. In je šel, a ne takoj, še ji je lagal, da je konec, šele čez dobre tri leta je odšel. To je bilo najbolj žalostno obdobje v njenem zakonu. Mož je gledal mimo nje, bil je tam, a ni bil z njo, kakšna bolečina. Sama mu je pripravila kovčke, ker ni zmogla več tega ponižanja. Vseskozi je upala, hodila sta na terapijo, večkrat, a ga je terapevt dobil na laži; prvič in drugič. Ko je hotela, da gresta še tretjič, je znorel, da njemu ne bo nihče solil pameti. In je šel. Hčerka jo je nadrla, zakaj ga je odpodila od hiše, saj on sigurno ne bi šel, sin ji je rekel, zakaj ga je ob vseh ponižanjih odpravila šele zdaj, kako da sta lahko živela skupaj dvaintrideset let, če sta si tako različna, mali pa jo je zvečer vprašal, kje je oči, odgovorila mu je, da ga nekaj časa ne bo, in mali je rekel: «Pa nič se nisva poslovila.« Začeti je morala drugačno življenje. Pazila je na denar, zapisovala si je stroške, saj ni verjela, da bo sploh zmogla, ob večerih pa je iskala stike s pomočjo računalnika. Bila je osamljena, skušala je priti iz črne luknje….. Tulila je kot žival in jokala, rjovela in se spraševala, zakaj. Poklicala ga je po telefonu, da ima sin punco, da imata abonmajsko gledališko predstavo, samo da bi ga videla, a on je bil nedostopen. Rekel ji je: »Nima smisla, jaz se nisem spremenil.« Ko mu je rekla, da ponoči ne more spati, da jo zebe, ji je rekel, naj odpre radiator. In spoznala je kandidata s portala, šla na kavo. Bala se je, kaj bo. Mož je bil prvi in edini njen moški. Prestopila je to težko stopnico. Prišel je drugi, pa tretji, iskala je, imela je kar visoke kriterije, saj jo je skrbelo, da ne bi naletela na kakega prevaranta, pokvarjenca, in imela je slab predznak: nerazčiščeno preteklost; čakala jo je še ločitev in deljenje premoženja. Spoznala je nekaj zelo prijetnih ljudi, a mnogi so imeli še sami s seboj preveč dela, da bi bilo smiselno razmišljati o partnerstvu. Naivno je mislila, da bo nadaljevala tam, kjer je bila ostala sama. Tudi to je rešila. Rodila sta se sončka, najprej vnuk, potem vnukinja, kar ji je spet dalo smisel življenja, nekaj zaposlitve in veliko veselja….
Posebej težka je bila uradna ločitev in misel, da bo morala iz hiše, saj ni bila premožna, da bi izplačala možu polovico hiše. Domačih, očeta, ni mogla prositi za pomoč, ni si upala vzeti kredita, pa saj je komaj »vezala konec s koncem.« Bilo je spet odpiranje rane, ki se je komaj rahlo zarastla. Sprijaznila se je z odhodom iz svojega ljubega doma. Samo mali ji je še ostal, in še njega so premamile očijeve besede in je s petnajstimi leti odšel k njemu. Da ji bo počilo srce, je mislila tedaj na centru za skrbništvo mladoletnikov, a znani slovenski psihiater ji je rekel: »Pustite ga očetu, fant rabi očeta. Vi mu kmalu ne boste več kos, fant raste.« Kot da bi vedel, kaj jih še vse čaka z njihovim najmlajšim.
Njeno življenje je zdaj drugačno; ne kosi trave, ne sadi okenskih rož vsako pomlad, ne seje solate, ne privezuje sadik paradižnika. Pričakuje vnuka in vnukinjo, ki redno prihajata, pogovarja se s hčerko. Vse ve o njem in ve, kako živi. Da mu ni lahko, se ji zdi. Življenje pa teče, in ve, da bo morala na tej poti prevoziti prav vsak ovinek, to je neizbežno…..
