Težko vprašanje, ki terja poglobljen razmislek – in to ne le o poeziji sami.
Ko se ozrem nazaj, spoznavam, da je poezija zame prostor, kamor se vračam, ko se svet okoli mene razblini v obveznostih, hrupu in utrujenosti. Je del mojega notranjega doma, kamor se umaknem, ko je vsega preveč. Varno zavetje, pribežališče brez zahtev, meril ali pogojev – le blagodejna toplina, ki se razlije po meni.
V najstniških letih me je začarala melanholična poezija Lermontova: hrepenenje, samota, mrzlično iskanje nečesa neulovljivega, kar je vedno korak pred teboj. Zdelo se mi je, da razume tisto, česar sama nisem znala ubesediti. V njegovih verzih sem začutila svet, ki se odpira v notranjost. Kot v zrcalu sem prepoznavala razpršene delce sebe. Odmev duše ob bolečini ljubezni, ki je ne bi smelo biti. Tedaj mi je bila poezija zvesta spremljevalka: ničesar ni zahtevala, ne silila, ne pritiskala. Le čakala je in dajala, blažila moj nemir ter pripenjala krila hrepenenju po nečem, česar takrat nisem znala poimenovati, a je na trenutke prežemalo vso mojo bit.
Danes vem, da je bilo to hrepenenje po življenju samem, po doživetjih, ki so se kot živobarvna paleta šele risala pred menoj. Počasi sem doumela, da poezija ni le okras jezika ali spretno nizanje lepih verzov, kot smo se učili v šoli, temveč ena od poti, ki vodijo k sebi.
Pridejo obdobja, ko te vsakdanja rutina posrka vase in poezijo za daljši čas odrineš na rob. A ona potrpežljivo čaka, le včasih te nežno opomni, da je še vedno tu. In nekega dne, ko se vse umiri, te s tihim šepetom znova povabi v svoje zavetje. Besede in misli skozi nove izkušnje zvenijo drugače. Verzi zasijejo v novih odtenkih.
Danes mi pomeni predvsem umik vase. Ne beg, temveč vračanje k sebi. Ko berem ali pišem, se svet ne ustavi, a sama se v teh trenutkih umirim. Besede se začnejo prepletati kot nitke, ki iščejo smisel. Včasih ga najdejo, včasih tudi ne. Ponudijo mi lastno vizijo napisanega: včasih spoznanje, drugič tolažbo, spet tretjič občutek, da nisem sama v svetu, ki je pogosto prehiter in preglasen. Preveva me zadovoljstvo, da so še ljudje, ki se znajo ustaviti, pogledati vase in svoja občutja mojstrsko preliti v besede.
Poezija nas uči prisluhniti tistemu, kar je v nas najtišje. Je nežna nit, ki nas povezuje z lastno globino. S tem nam pomaga narediti prvi korak na poti razumevanja sebe. Šele z leti sem se začela zavedati, da sem tudi s pomočjo poezije na svet začela gledati drugače. Z očmi poetov sem opazila nianse bivanja in doživljanja, ki bi jih sicer spregledala. Pomagala mi je videti lepoto tam, kjer bi jo verjetno prezrla. Učila me je zbranosti in prinesla marsikatero spoznanje o svetu, ljudeh in sebi.
Ko preberem pesem ali le verz, nimam občutka, da sem prebrala nekaj kratkega. Zdi se mi, kot da me je poneslo nekam daleč in da sem se od tam vrnila za odtenek bogatejša.
