Kaj se je v resnici zgodilo ob Blejskem jezeru ?
Hodim, hodim. Ob meni Alycia, že vsa zdelana, noge v sandalih ožuljene. Pa saj sem ji rekel, naj se preobuje. Tam na avtobusni postaji bi se bila lahko. Namesto da bi se toliko ubadala z zemljevidom in na njem iskala Malino ali nekaj podobnega … ali pa je Melino, morda Mulino … Ups, Mlino! Tam naju čaka mehka postelja, tam si bova odpočila. Ne smem ji pokazati, da sem utrujen. Drži se, fant, poskusi s humorjem. Ta je najboljše zdravilo. Je že res, da je bila dolga, štopala sva do Ljubljane, in ni bilo lahko. Kaže, da tu ljudje niso vajeni ustavljati neznancem. Nezaupljivi so, ti ljudje, zaprti …
Tam nekje, ko sva se pripeljala s tramvajem iz nekega mesta ob morju … kako se že imenuje? Triste … no, no, maybe Trieste … ali kaj podobnega. I don’t remember … Okay, ko sva prišla tja gor, na planoto, Karst, se mi zdi, sva čakala več kot eno uro, da nama kdo ustavi. In prezebala. Čudno, hladna je ta pomlad na kontinentu, na jugu! Prijatelji so mi govorili, da je v aprilu prijetno toplo, da se že lahko kopaš, da se nama splača iti na pot v pozni pomladi, ker ni prevroče. Končno se je ustavil peugeot in gostoleča mamica z otrokom naju je vkrcala in prepeljala do glavnega mesta, do Ljubljane. Potem pa, hop na Flixbus!
In zdaj sva tu, utrujena, premalo obuta in premalo oblečena.
Fant, drži se, še malo, še kak kilometrček, pa bo!
Zelena pomlad se je bohotila v vsem svojem razkošju in sijala skozi venec brez, hrastov in smrek. Brsteče vejevje je na eni strani božalo jezero, na drugi objemalo bele zgradbe in vile. Ene premogočne za bleščečo lepoto čipkastih vrhov v ozadju, druge, razpadajoče, potrebne obnove, v kontrastu z naravnim biserom Blejskega jezera. Milina pomladi je dihala skozi trate, nasade, vrtove, gaje, gozdove in obljubljala presenečenje vsem, ki so si utirali pot proti gradu visoko nad smaragdno gladino
Na tej tabli nekaj piše … Castle, okay. Upam, da Alycia ni opazila, hodi povešenih oči, zaspana je pač, za nama je neprespana noč v vlaku iz Rima. Bolje, da ne vidi nič. Church, entrance free. Wonderful, vse pri roki, vse razumljivo. Naprej, greva naprej, nahrbtnik preveč teži, preložila sva nekaj stvari iz njenega v mojega. Tepec, preveč sem kavalirski!
»Alycia, are you tired?«
»No, I’ m okay. Look at the lake. It’s fantastic. Do you remember Scottish lakes and castles? And ghosts and monsters?«
»Don’ t think about it. You are tired …«
Zelena pomlad se je bohotila v vsem svojem razkošju in očarala dvoje parov oči, enih zaspanih, povešenih, in drugih bolj zvedavih, živahnih. Svetloba mežikajočega slovenskega sonca je mladima Alycii in Neilu obljubljala lep dan. Nasmejane družinice, otroci na kolesih in koleščkih, tekačice in rekreativci v najnovejših adidaskah, sprehajalci srednjih let, največkrat v paru, on sivolas, ona vitka in še vredna greha, skupine kričavih Italijanov, kak Rus z bogatimi prstani in očarljivo lepotico ob boku, nekaj japonskih turistov s fotokamerami in fotoaparati. Škljoc sem, škljoc tja, pa hitro naprej …
Kako se vleče ta pot! Od utrujenosti ne utegnem uživati vse te krasote. Sicer krasno jezerce pa tisti otoček, kot miniatura … Pri nas je bolj divje, bolj hladno, bolj turobno. A grad, ta se nikakor ne more meriti z našimi, je majhen, nič posebnega, res pa, da učinkuje edinstveno zaradi svojega položaja nad jezerom. Ni čudno, da vsi turistični vodniki poudarjajo lepoto tega kraja.
Alycia je molče drsala sandale za sabo, upirala oči v sivino poti, ni videla ne bohotnega zelenja ne vitkih smrek. Jezerske spletične! Od časa do časa se je ustavila in pogled ji je splaval po zapeljivi gladini jezera. Temnilo se ji je pred očmi od neprespanosti. Lezla je za Neilom, zaupala mu je. Mlino ni daleč, prej ali slej bosta tam, in se bo pogreznila v posteljo.
Temnilo se ji je pred očmi, bila je vse bolj zadihana, noge ožuljene in prezeble. Zlati Neil, ki ji je vsaj malo razbremenil nahrbtnik! A kljub temu je bil pretežak, zdelana je bila, precenjevala se je. Njena angleška (sorry, morda škotska?!) pregovorna hladnokrvnost je šla po gobe, tudi Neil ni več duhovičil, obmolknil je. Zmanjkalo mu je humorja. Bil je suh ko goba.
Narava pa je bila igriva, skozi režice smetanastih oblakov so sem ter tja prodirali sončni žarki, topli, energični, vsiljivi. Kot da jima je ta slovenski sonček nagajal, veliko obljubljal, veliko odrekal in se spet vsiljeval skozi oblake. Obetal se je prijetno topel popoldan.
Jezero začenja kipeti, valoviti, nekaj se dogaja. Kot da voda vre, prekipeva, se preliva po bregovih. Kaj se dogaja?
Groza, kje je Neil? Ne vidim ga. Glas mi zastaja v grlu, umrla bom, temni se, pozabila sem vzeti pomirjevalo, vse se vrti okrog mene, jezero vstaja. Ne, ne jezero … nekaj čudnega, dlakastega se dviga iz njega, nekaj zelenkastega, ogromnega … kot ovitega v alge. Kot pošast, ni mogoče … To ne more biti Nessie … saj nisem doma. Naša Loch Ness … Morda pa ima tudi to čudovito lepo jezero kakšno svojo skrivnost, svojo pošast, svojo Bled Ness. Čudno, v Lonely Planetu ne piše nič, mogoče sem spregledala … No, no … Ošibela sem, na smrt sem utrujena, blede se mi … Sanjam … ali pa postajam nora … Zmešalo se mi bo od trudnosti, nič ne vidim … Kje sem? Padam … samo ne v vodo … da ne utonem … Padam, padam, padam.
Nenadoma se Alycia zgrudi na potko. Pretrže se tok sprehajalk in njihovih polizanih gentlemenov, prelomi se krožni tek tekačic v pajkicah, rekreativcev v adidaskah, prekine se nevarni dir grulečih skejterjev, plaho kolesarjenje malčkov.
Dogodek. Okrog dekleta se ustavljajo, nabirajo ljudje. Začetnemu preplahu sledi akcija.
Neil se kot zbudi iz zapredenosti svojih misli.
Lepota kraja ga je omamila, prevzel ga je genius loci. Nekaj izjemnega, nekaj magičnega, fantastičnega je, kar ga je skoraj začaralo, uročilo. Stisnilo ga je v prsih, a ni imel časa za oklevanje, za strah. Pokleknil je k njej, ji dvignil noge, zvlekel pulover iz nahrbtnika, ji podložil glavo, dal piti požirek radenske, jo poljubil.
Kot Trnjulčica se je počasi ovedela, nato planila v jok.
Sorry, Neil, razočarala sem te, sram me je … Ampak veš, ustrašila sem se, neka grozna, zelena pošast je začela vstajati iz jezera, tam, glej, prav tam, levo od otočka in cerkvice. In grozno je stiskala nekaj v rokah. Slišala sem vpitje in neznosen ropot. Neko bitje je krililo z belimi rokami in kričalo na pomoč. Na pomoooč, jaz sem se bala, noge so mi otrpnile, dih zastal, stemnilo se mi je pred očmi … Bala sem se, da utonem, utonem, utonem … da umrem …
Neil se ni čudil, utrujenost ji je pošteno zagodla. Očital si je, da jo je sploh zvlekel na tako dolgo pot, bila je preveč izčrpana od študija, premalo je jedla. Zgodilo se je: blodne fantazije razrahljanih živcev, svojevrstna norost, madness.
Čez kako uro je novinar lokalne televizije obiskal angleško-škotski par na turistični kmetiji, kjer bosta preživela nekaj dni, in intervjuval Alycio. Naslednjega dne so časopisi, radio, televizija kar tekmovali, kdo bo bolj slikovito in strašljivo prikazal blejski dogodek.
Vsiljuje se dvom. Kaj pa če se je Prešernov povodni mož iz Ljubljanice preselil v jezero? Morda mu je po skoraj dveh stoletjih začela presedati Urškina oholost in se je je želel znebiti? Zaželel si je nove avanture. Zaenkrat podrobnosti še niso znane, preiskave še potekajo.
Literarni zgodovinarji in kritiki imajo zdaj novo kost za glodanje, javni delavci pa iščejo ideje za poživitev turistične ponudbe.
Iz zbirke kratkih zgodb Silhuete, Založništvo tržaškega tiska (ZTT/EST), Trst 2018
