Ko sem bila majhna, se nisem rada maskirala. No, ko sem bila v vrtcu in celo osnovno šolo, tudi mama ni bila navdušena nad tem da bi me na maskirala.
Vsi otroci so prišli na maskirani v vrtec, sama, pa , kot ta zadnje revše, od sramu nisem vedela, kam bi se skrila. Otroci so me spraševali:
»Manja, zakaj pa ti nisi maskirana? Kaj tvoja mamica nič ne misli nate?«
Vedno sem odgovarjala, da se jaz nočem maskirati, ker je to bedasto.
Ker je vzgojiteljica zaznala mojo stisko, je od nekod privlekla star klobuk, mi malo namazala ustnice s šminko in že sem bila maska. Še danes sem ji hvaležna, da je rešila mojo zadrego.
Kasneje v srednji šoli, pa sem bila še vedno nekako ravnodušna do maskiranja, vse dokler me ni prijateljica Metka prepričala, da greva na pustni ples v halo C, kjer je igral ansambel Čudežna polja. Seveda mi je tudi priskrbela masko za klovna. Tako maskirani sva se odpravili na ples. Tam me je hitro minilo veselje, saj so bila druga dekleta bolj ugledno na maskirana kot npr. v princese, hipijke itd.. Pa še sošolec se je norčeval iz mene:
»Kaj imaš ti v resnici tako velik rdeč nos?«
Minilo me je veselje do pusta in plesa. Ples se pravzaprav še sploh ni začel. Ura je bila 9 proč, pa še nič. Takrat sem dobila preblisk. Odpravila sem se enostavno z avtobusom domov, se slekla, normalno oblekla in se spet z avtobusom vrnila na ples. Postala sem odlične volje, tudi nekaj plesov sem odplesala s sošolcem. Pozabila pa sem, da bi morala biti ob 12 uri že doma. »Pa saj se je ples komaj začel«, sem razmišljala. Ker sem se spomnila, da so starši na obisku pri teti, ki ima telefon, se odtekla na Glavni trg in klicala iz govorilnice. Izborila sem si še eno uro plesa.
Vse te peripetije so me pripeljale do tega, da sem za vedno zamrzila pustovanja, dokler nisem srečala svojega moža. On me je prepričal, da sva odšla s kolegi na vsa možna pustovanja; tudi v klovna sem se ponovno maskirala in ugotovila, da je pravzaprav prijetno za en večer spremeniti svojo identiteto.
