Bila mi vera v srečo je odvzeta,
opore nade niso več imele;
kali ljubezni, ki nam mir obeta,
umrle prej so, nego se razcvele.
A tvoja mi podoba obudila
v ljubezen vero spet in v mir in srečo,
novo je v prsih upanje vzgojila,
ki vznaša kvišku dušo hrepenečo.
Glej, kako dviga roža soncu glavo
in kakor ptica ljubi gnezdo svoje,
bučela srka iz cvetlic vonjavo,
tako te ljubi ubogo srce moje!
Ljubljanski zvon, Ljubljana, 1885, str. 589
Antologija slovenskih pesnic 1, Založba Tuma, 2004–
Drage bralke, dragi bralci, kaj veste o avtorici pesmi? O njenem ustvarjanju? Katere njene pesmi poznate? Svoja razmišljanja nam pošljite na vladka@ventilatorbesed.com.
Kvalitetne zapise bomo objavili v Ventilatorju besed. Veliko pesniških užitkov!
