»Po poklicu sem akademska slikarka, delam kot ilustratorka in oblikovalka, rišem pa zase, živahno pripoveduje uveljavljena akademska slikarka,« Marija Prelog.
Najbolje se počuti v Šiški, v prijetnem zelenem okolju, kjer ima stanovanje, preurejeno v atelje.
Ustvarjanje doživlja kot življenje, ki se nikoli zares ne ustavi. Ideje jo obiščejo kjer koli, ponavadi na najbolj neobičajnih, a hkrati vsakdanjih mestih.
Že kot deklica je uživala v risanju, vendar se ji ni sanjalo, da bo nekoč slikarka. Njeno ustvarjalno delo se prepleta, saj vsak dan potuje po ilustratorskem, oblikovnem in risarskem svetu. Pred vsakim delom si vedno zastavi vsebino in ji poskuša čim bolj slediti.
»Hitro zaznam, ali je stvar pristna ali me je kaj zaustavilo. Vsaka knjiga, ki jo delam, me tako rekoč ima. V ospredju je vselej ilustracija, ki skriva mehkobo in čistost. Pred tem pa se pogovarjam s teksti.«
Uporablja različne likovne tehnike. Najljubša sta ji črtna risba s svinčnikom in akvarel.
»Največ mi pomeni risba, ki nosi v sebi majhno dušo,« pravi Marija Prelog.
Svet slik, svet, ki ga vidimo okrog sebe, je veliko bolj preprosto dojeti kot pisanje, ki ga moraš prebrati in si sliko ustvariti sam. Risba – ilustracija je predelan posameznikov svet v novo sliko, ki nas nagovori v kakršnem koli jeziku, pravzaprav pisanje ni potrebno. Slika nas nagovori, lahko vsak dan drugače, naša čustva igrajo vlogo razpoloženja … črte in barve, svetloba nam dajejo odseve razpoloženj, ki naj jih čutimo, tako se sliko dopolnjujemo nemo … V glavi nam nastaja zapis, ki bi ga lahko besedno opisali v cel roman, samo naš … Slike tako podajamo brez posebnih namigov, razen, ko to zavestno hočemo. Takrat so slike – ilustracije pač našega podoživetega sveta nosilke sporočil določenemu krogu gledalcev, največkrat je to res opremljeno še z besedilom in največkrat je to knjiga v vsem svojem razponu … Bolj je strokovna knjiga, bolj je slika osredotočena na jasnost in enoznačnost razumevanja. Kot ustvarjalka rada delam za vse razpone – od svobodnega otroštva, do strogega strokovnega podajanja sveta. Najraje izmenično, znanje v enem, mi daje svobodo in širokost v drugem in spet obratno.Otroštvo v vsem svojem razponu čustvovanja, igre, skrivnosti, opazovanja odraslih, tudi dela in učenja, je močno uporabno pri ustvarjanju. Imam ga spravljenega v enem žaklju,pa večkrat prav pride. Spravljeno imam tudi otroštvo mojih sinov, ki je bilo drugačno, pa še kakšnih bližnjih otrok in tudi vse to mi pride prav. Na vse te raznolike izkušnje se lahko zanesem, si jih prikličem in jih vnesem v sliko in obdam z dodatno »opremo« sedanjega časa, pa tudi znanja. S slikami- vizualnimi vtisi si vsakdo zgradi svoj svet bolj ali manj bogat, samo eni ga bolj potrebujemo pri delu, drugi manj…..Tudi doživetja odraslih,torej to kar sedaj živim so mi prav tako podatek za delo. Res pa je, da tista otroška spontanost, direktnost, hlastanje po neznanem je nezamenljiv vir.
V otroštvu so odzivi najbolj pristni, odgovarjajo s celim telesom, zato se najlaže predstavijo v preprosti sliki, največ povedo , pa tudi prepoznani so širše- vsi smo bili enkrat majhni in »nepokvarjeni«.Ilustracije se lahko približajo svetu otrok ali pa tudi ne….dojemanje je vse v odzivu čustev…Zato za otroke ni potrebno, da odrasli rišemo po otročje, bolj je blizu poenostavljenost, čistost risbe ali oblike, ki jasno podaja neko doživetje in to v mejah znanja odraslih. Barve imajo še dodatno govorico…..pravzaprav bi rekla, da za otroke maraš biti posebno zbirčen in prežet z znanjem. Za mladostnike, za odrasle pa kot ilustrator lahko nastopam veliko bolj samosvoje, moj likovni jezik je lahko veliko bolj spontan…sem le bralec, ki neko branje spreminja v svojo sliko, ki jo bo nekdo sprejel, mino drugega pa bo šla neopazno. V vseh primerih pa je vsaj rahla duhovitost, nagajivost ali zavestna nepravilnost pika, ki se vedno obnese, da se gledalec ustavi, zamisli. Lahko pa pride slika dosti kasneje za njim ali jo opazi šele čez čas.
Pravljica si izmišljujejo tisti, ki se imajo za odrasle, da bi tistim manj odraslim povedali kaj je v življenju dobro in zlobno in , da ima lahko vse srečen konec… Bolj so mi domače povesti, basni in kratke zgodbe, ki mi v podajanju dovolijo še dodatno mojo različico dorisovanja k besedilu. Res pa je, da imamo samo odrasli danes tudi pravljice, ki si jih izmišljuje pravno-administrativni svet in ko preberemo kakšen tak dopis, smo zbegani v dobronamernosti, na res dober konec pa moramo vplivati kar sami. Ilustriranje takšnih besedil bi bil pravi izziv čustvenih slik prepojenih z razumom nejasnosti , več variacij in olajšajoči konec –akt razpleta……Pač otrokom vedno hočemo podati svet, predmete, živali tudi v sliki, kot da jim dodatno vse prikazujemo v manjši ali večji različici, da jim besedila prikažimo še enkrat, da jih navdušujemo, izzivamo, da tudi sami ustvarjajo, podoživljajo, vprašujejo….hočejo ponovitve….meje potešenost radovednosti so različne. Vemo pa vsi, da so otroci vtem pogledu neuničljivi, mi jim pa radi dajemo.
Kaj je lepšega, kot videti dan ponoči in noč čez dan…..živali, ki jih ni…vesolje, ki je ena sama tema z svetlimi pikami, na sliki pa se vsemogoče dogaja…..Za mladostnike je manj ilustriranja, ker sami že obvladajo svet informacij s pomočjo TV in računalnikov. Svet si že gradijo sami, slika odraslega bi bila dobrodošla, kot neki pogled, ampak običajno vsaj v našem okolju ni denarja zanjo. Še bolj je okrnjen knjižni svet odraslih, pa se bojim, da je tudi tukaj razlog denar……tu in tam najdeš pesmi opremljene z risbami, vinjetami, pač, ker jih je prijatelj slikar »prispeval«.In spet se ponovi, ilustrator je samo eden izmed bralcev, ki ponazori svoje videnje prebranega…..in vsak bralec vidi svoje…in, vprašanje je,ali je slika v takem odnosu sploh potrebna…..vsi bralci smo po svoje malarji.
Kdo koga potrebuje je malo preveč površna- neprava beseda…likovnik in pisec sta vsak zase avtonomni ustvarjalni osebnosti, ki podajata svet vsak v svojem »delovnem jeziku«. Oba pa nastopata v enem res prijetno-koristnem predmetu, kot je knjiga. Tukaj se podpirata, dopoljnjujeta, čeprav res v večino primerih je ilustrator šele drugi v vrsti pri nastajanju knjige, pa vendar pri bralcu nastopi kot prvi. Vizuelni vtis je prvi, branja pa se moramo se šele naučiti, pač preko slike črke, ki jo spremenimo v zvok….preberemo naslov. Še tako majhno slikovno slikovno podajanje, kot je na primer pri Medvedku Puju nam , kot otroški knjigi takoj opredeli pisanje. Posebno nam pove, komu je namenjena, kaj lahko pričakujemo v njej ali s čim se bomo srečali pri branju….
Nasploh pa v strokovni literaturi je slikovni del tisti, ki v prvo ponazori dejanje ali predmet, nam daje predstavo nečesa, kar si z opisom veliko težje predstavljamo. Srednjeveške inkunabole le redki lahko prebirajo, večina nas pa uživa v obliki črk obogatenih z risbo, so kot slikanice za odrasle….
Sedaj, ko to pišem- pripovedujem, me je spreletelo ali na ta vprašanja lažje odgovorila z risbo…naloga bi bila težka, pa na koncu verjetno nazorna in imela bi širšo bogastvo odgovorov…vsak bi lahko videl nekaj zase, asociacije bi delale v vsej širini, sama pa bi bolj bila gotova v nazornost….
Realizem-čim bolj prav narisano, je prisotno vseskozi pri opremljanju knjig, tudi danes. Način prikazovanja je bolj podrejen idejni rešitvi, razpon likovnih sredstev – pripomočkov podajanja vsebin je tako raznolik, je nešteto tehnik in včasih se mi zdi, kot da znanje dobrega risanja skoraj ni potrebno. Vsi ilustratorji, ki res živijo z delom in za delo, ki so si nezavestno ali zavestno ustvarili likovno govorico se prepuščajo notranji vzgibom, zasledujejo »svojo dušo«. Delujejo na naša čustva in le dolgotrajno njihovo delovanje sestavlja njihovo osebno zgodbo- njihovo potrditev, da jim verjamemo, da nas ni potrebno dodatno prepričevati, lahko tudi z besedo. Sama sem kot otrok, vedno bolj mi leži , vedno bolj verjamem v čisto realistično dognano risbo,ki s svojo preprosto poetiko čara svet. Danes ilustrator ustvarja ob besedilu svoj notranji doživljajski, z znanjem polni dejansko iluzorni ali pa tudi realistični svet, besede so le spodbuda, da lahko odpre svojo domišljijo. Ilustracije so samostojne miniaturne slike in niso samo slikovni »prepis« besedila. Bralci, pa tudi »gledalci« knjige s tem dobijo možnost, da tudi sami v sebi poustvarijo vsebino.
Tista prava poezija je zame, kot izredno natančna geometrijska mreža s številnimi funkcijami, zakonitostmi, pravili….To bogato ozadje je skrito, nam ne vidno, pa vendar, ko preberemo pesem vemo, kaj je dobro, če ne že začutimo napake ali, da nam kaj se ne ujema. Začutimo red, urejenost in rezultat- sporočilo. Seveda je pomemben tudi naš notrajni svet, enkrat smo dojemljivi, drugič bežimo vstran…..ne dohajamo. Lahko rečemo, otroška poezija je seštevanje, množenje….za odrasle, pa je matematična analiza številnih trditev, izpeljank, ki jih mnogi nikoli ne osvojimo, lahko jih pa seveda čutimo.
S tako »oboroženo« spoštljivostjo se vedno pripravim k branju, pa tudi poslušanju poezije..glasbe…..Glasovi, črkovni znaki dobijo v mojem likovnem svetu barve…zgodbe in lahko se prepustim poustvarjanju. Delo glasbenih učbenikov, pravzaprav dvaindvajset let dela z glasbenimi izdajami in sodelovanje z avtorji glasbe me je naučilo, da so res vesele barve, oblike in da se abstraktnost lahko kosa z realizmom. Klasična glasba lahko otrokom slika nepredmetnosti, z odraslega vidika likovno-teoretične znake, nekako čiste »nepokvarjene z znanjem« oblike…..tukaj se moramo odrasli večkrat znanja otresti….
Tako nastala abstrakcija, ekspresivnost, ki je močna v ustvarjanju odraslih, je pripovedno največkrat obremenjena. Votroškem svetu pa je resnično najbolj pristna… preprosta… samoumevna. In otroške pesmi so kratke, jedrnate, polne znanih navadnih besed… takšne so njihove risbe, takšno je njihovo prepevanje … tako preprosto lahko v njihovem svetu živali govorijo, se po človeško obnašajo, nas po človeško gledajo… in otroci jim verjamejo, vse je možno…
