Naslov: Kaj je lepšega kot sprehod s soncem?
Avtorica: Maruša Rozman
Po daljšem obdobju teme je ponovno posvetila svetloba v naša življenja. Že zjutraj so me pobožali nežni sončni žarki in me povabili na sprehod. Seveda sem povabilo sonca s hvaležnostjo in veseljem sprejela; oblekla sem si plašč, obula škornje in stekla na sprehod. Sonce me je potrpežljivo čakalo.
Na poti sva najprej srečala zamrznjen ribnik. Ribnik je bil tako vesel, ko ga je sonce obiskalo. Sonce ga je spomnilo, da se bo ledena odeja kmalu stopila in bodo v njem lahko ponovno plavale račke.
Nato sva se ustavila pri žafranih. Vijolične cvetlice so bile presrečne, ko jih je obiskalo sonce. “Še malo pa se nam bodo pridružili ljubki zvončki”, so pomislile. “Beli zvončki tako lepo poudarijo naš vijolični sij” so se ponosno muzale.
Sonce je žafrane nežno objelo nato pa sva nadaljevala pot do otroškega igrišča. Igrišče je bilo polno rdečih ličk in smrkavih noskov. “Še malo bom sijal pa bodo noski zopet suhi”, je vedelo sonce. Družine z otroki so želele izkoristiti lep sončen dan in odpravile so se na sprehod in igrišče. Otroci so se smejali, jokali in vse vmes kar prinašajo otroška občutja. A zaradi mraza je bil peskovnik še vedno pokrit in ni bil primeren za uporabo. Deklica z svetlimi kodri pa je kljub temu prinesla na igrišče svojo rdečo kanglico in bila zelo jezna, ker se ni mogla igrati z njo. Ni razumela, da je pesek pomrznjen in se zato ne more igrati. Tako je bila nejevoljna, da niti sonca ni opazila.
A zlato sonce je opazilo deklico s svetlimi kodri. Zlato sonce je opazilo vse nas. In nam nežno prišepnilo: “Še malo pa pride pomlad”.
Maruša Rozman je socialna pedagoginja in ljubiteljica pravljic. Ustvarja programe, ki opolnomočajo otroke in mlade na poti odraščanja. Pri svojem delu povezuje umetnost, literaturo in duševno zdravje. V svojem prostem času se rada sprehaja, piše pravljice in ustvarja. Pri založbi Narava je izdala pravljico Češnjev cvet, ki podpira otroke pri soočanju z občutki žalosti in osamljenosti.
