„Barve,” je bil odgovor mojega precej sposobnega, inteligentnega in nad kvantno fiziko navdušenega kolega, medtem ko sem mu pred nos tiščala sliko sodobnega slovenskega akademskega slikarja. Barve, kaj pa drugega.
Klasike med dizajnerskimi izdelki niso vedno namenjene najpetičnejšim. Lepota ni vedno stvar prestiža. Lepi predmeti niso vedno unikatni. Vendar pa lepota pogosto potrebuje kontekst, da jo ljudje lažje sprejmejo.
Bila so osemdeseta. V poletnih počitnicah sem kot osnovnošolka pogosto posedala na tržnici manjšega slovenskega mesta pred stričevo trgovino s sadjem in zelenjavo. Sedela sem na, po mojem mnenju, okornem, razmajanem zložljivem lesenem stolu in skrivoma pogledovala v smeri Albancev, ki so na drugi strani tržnice že zdavnaj vzpostavili uspešen monopol. Čudila sem se njihovim bledoličnim ženam, v tistih časih so tudi v največji vročini nosile bež balonarje in obvezne rute na glavi. Eden od Albancev je leta kasneje v prepiru ubil ljubimca svoje slovenske ljubice in zbežal na Kosovo, ampak takrat v osemdesetih še ni mogel vedeti, da se mu bo pripetilo kaj takega. Takrat tudi jaz še marsičesa nisem vedela. Nisem vedela, kaj je Stol Rex, in ni se mi zdelo, da je posedanje na Stolu Rex stvar prestiža.
Stol Rex je bil prvi stol v Sloveniji, namenjen množični proizvodnji. Leta 1952 ga je zasnoval oblikovalec in arhitekt Niko Kralj. Sčasoma je pridobil status enega najbolj znanih izdelkov slovenskega industrijskega oblikovanja v svetu in postal edini slovenski izdelek, ki je del zbirke Muzeja sodobne umetnosti (MOMA) v New Yorku. Ampak to sem izvedela dosti kasneje.
Več kot petdeset let po nastanku Stola Rex je neko drugo slovensko podjetje, podjetje Riko iz Ribnice, sklenilo pogodbo s francoskim oblikovalcem Phillipom Starckom. Riko bo izdeloval hiše po Starckovih načrtih. Hiše bodo legendarne, estetske, lepe … Lepota je v kontekstu. Starck je dober kontekst.
