Mateja Polona: Liege

0
67

Prvi deset stopnic prehodita prešerno. Navdušena sta, nad njima se pne stopnišče, pravijo, da je najbolj strmo stopnišče v Evropi. V Liegu sta, belgijskem univerzitetnem mestu, kjer je mladost prisotna na ulici in je vrvež zato drugačen, bolj glasen in barvit kot drugje. Vesela sta, pravkar sta si naročila sladoled, z okusom po svobodi. Njej se vanilija topi po kornetu navzdol, on ga je že skoraj pojedel. Obnašata se kot mladi tega mesta, ampak nista študenta. Tujca sta, turista, vsaj ona je turistka, on pa je mesto že večkrat obiskal. Razkazuje ji ga, iščeta atrakcije, trge, znamenitosti. 374 stopnic vodi do vrha. S sladoledom v roki se že vzpenjata. Nimata časa za fotografiranje, gledata navzgor, všeč jima je. Vajena sta klančin, strmih vrhov, nimata problemov z zgubljanjem energije. Nekje ob strani vidita mamico z vozičkom, ta se ustavi pred prvo stopnico, otrok spi, ženska vzame telefon in fotografira. Njej postane žal,  ženska  z dojenčkom se ne more povzpeti, kolesa otroškega vozička kljubujejo ostrim robovom stopnic. Pomisli, koliko stvari kot ženska ne dosežeš, najprej ker zanosiš, rodiš in se nato po svetu sprehajaš z otroci. Koliko stopnic je za prehodit, nekaj višjih, drugih nižjih, pri nekaterih se tudi ustaviš.

A onadva sta otroke pustila drugje, na pragu odraslosti so že, še malo pa bodo del nekega drugega univerzitetnega mesta. Nasmejeta se ženski z otrokom, skorajda ji zakličeta, poglej tudi midva sva srečna, kljub starosti. Ona pomisli, ali je lahko ljubezen v zrelih letih tudi takšna, z okusom po vaniliji in občudovanjem v očeh. Morda je telo še dovolj prožno za prilagajanja in se zlahka navadi na sladkobo v ustih, na vznemirjeno kožo, na poljube, ki se vsuvajo po obrazu, kot bi jata ptic vzletela ispod napušča. Nenadnost misli, vznemirljivost, pogled navzgor, da, vse je še vedno možno, vse mogoče. Pomiri jo šele okus po vaniliji, če je prisoten, lahko traja, se ga lahko vzbudi, lahko se ponavlja, ta vzorec zaljubljanosti in prve naslade.

Naslednjih sto stopnic je lahkotnih, stopnice so povsem obvladljive. Nekje ob strani stopnišča sedita zaljubljenca, v rokah imata sendvič. Prepletata se, njo pa zamoti premišljevanje o izmenjavi in dajanju, o erotični enakovrednosti, smehu, najlepši zadovoljitvi ljubezni same, ki ne zahteva, ne vzema, ampak daje, zato je vse pomešano, krožno, ni začetka, ni konca, energija prepletena se zgublja in ustvarja. On jo še močneje prime za roko in potegne po stopnicah navzgor, ona mu sledi. In sledila mu je tudi takrat, ko ji je povedal, da bo odpotoval na sever, sledila mu je, ko ji je povedal, da se ne vrne nazaj, in sledila mu je, kadar ji reče, da jo je ena sama tenzija, da išče dramaturški lok njunega odnosa, ki obstaja samo v njeni glavi. Sledi mu, še posebej zvesto mu sledi, ko jo poljubi z ustnicami in jih razpre, z jezikom pa poišče njenega, da se prepleteta. Prepričana je, da so njuni poljubi nekaj najbolj stičnega med njima, največji užitek, najvišja stopnja resnice. Zasledovalka njegovih poljubov je.

Naslednjih 100 stopnic je najbolj slikovitih, na levi so fasade rjavih opečnatih hiš, opazujeta stopničaste strehe, okna, skozi katera je moč ujeti delčke drugih življenj, vrata, ki vodijo v zgodbe tistih, ki živijo tu, opazujeta ovijalke, ki se pnejo po pročeljih navzgor. Hiša z rdečo fasado najbolj pritegne pozornost in tu so že drugi turisti, ki skušajo vzeti košček trenutka s seboj. Občutek oropanosti ju hipoma prevzame, ona čaka na trenutek, da se bosta fotografirala, ampak vse je tako predvidljivo, načrtovano, vzela si bosta nekaj sekund časa, za njima že stojijo drugi v vrsti, tudi oni si želijo enakih podob, enakih slik. Oropanost pa ni naravni čutenja, oblaki na nebu zakrijejo spomladansko sonce in svetloba jutra izgine. Kot da bi nekdo ugasnil luč, žalostno pomisli ona, pred njima je samo še eno izmed turističnih znamenitosti, kljukica na popotniškem dnevniku. Njeno telo občuti veter, ki se vije po stopnišču navzdol in instiktivno poišče najprej njegovo roko, nato se mu zavleče pod pazduho. Skuša se navzeti toplote njegovega telesa, že čez nekaj ur se bosta namreč razšla.

 

Iz zadnjih stopnic je razgled najlepši. Na vrh prisopihata, pljučni mešički so stisnjeni, telo potrebuje več zraka, veter pa mršči njune lase. Mesto, ki je pod njima je dinamično, vse se premika in  odvija nekje spodaj, nekje v ozadju slutita reko, ki se vije čez pokrajino in on ji pripoveduje, kje vse je že kolesaril. Usta se mu premikajo, kaže s prsti, želi, da ga posluša. A za njo zvok ne obstaja več, zazre se v njegove živahne oči, iz njih sluti negotovost in večno vprašanje – kdo sta. Povedano drugače: kdo je on. Za trenutek se mrzel jutranji veter umiri in z njim tudi njuno dihanje.