Moje ime je Matija. Star 21 let. Plesalec. Vsaj zadnjih sedem ali osem let. Hip hop? Hell yeah. Trenutno plešem pod plesno šolo Urška, kjer tudi poučujem. Hip hop pa učim tudi v Spela Dance Centru na open classih. Plesalci so polni energije in mi jo velikodušno odstopijo na vsakem treningu (če mi je primanjkuje).
Letos jeseni smo pričeli s projektom plesne predstave Heart.BEAT. Ideja, ki se mi je porodila v glavi že spomladi, se je v poletnih mesecih (zelo stimulativne okoliščine ;)) izoblikovala v neko celovito sliko. Pri tem sem k sodelovanju povabil nekaj posameznih plesalcev, plesni center Spela Dance ter kulturno-umetniško društvo z domačega kraja. Z delom smo pričeli oktobra, dokončati pa ga nameravamo v začetku januarja. Priznati moram, da sama predstava nikakor ne gre v predvideni smeri. In s tem sem zelo zadovoljen. Zakaj? Ker postaja vedno boljša. Razvija se, postaja kompleksnejša in pridobiva nek smisel. Zasluge za to pa ima celotna skupina, ki sodeluje pri projektu. Ideje, tudi tiste (pre)visokoleteče, so prisotne na vseh naših srečanjih in nas podžigajo k še boljšemu ustvarjanju. Tu igrata pomembno vlogo dve osebi. Prva je Špela Režek, lastnica plesne šole Spela Dance Center, ki v projektu opravlja vlogo koordinatorke vseh plesnih točk ter pomaga pri organizaciji treningov oziroma vaj za predstavo. Nepogrešljivi so njeni nasveti, ki temeljijo na izkušnjah, ter energija, ki jo resnično zna prenašati na druge. Druga ključna oseba pa je Tone Cimperman, režiser dramskega dela predstave in moj mentor v amaterskem gledališču. Izmed vseh sodelujočih je bil prvi, ki je pristopil zraven in pomagal pri oblikovanju scenarija v neko berljivo celoto. Sedaj je poleg režiranja predstave neusahljiv vir idej, ki (kot sem že omenil) dvigujejo samo vrednost predstave.
Že od nekdaj me je privlačilo gibanje ljudi. Vsakršno. Kakršno koli. Vsak posameznik se je v življenju polastil zanj tako značilnih kretenj, mimike obraza in jih uporablja ves čas. Ko steče na avtobus. Ko pozdravi znanca. Ko ga ignorira. Ko v sebi premleva nešteto stvari, na zunaj pa počne nekaj povsem rutinskega, običajnega. Kako objema, kako zavrača.
Kot otrok sem ves čas opazoval in poskušal posnemati to ”gibanje”. Oponašal sem zanimive kretnje in ves čas razmišljal, kaj neki tega človeka prisili, da naredi točno tako in ne drugače. Sčasoma sem si (nevede) izoblikoval svojo lastno zbirko teh kretenj, torej sem ravno tako postal enakovreden član ”človeške družbe”.
Vendar pa mi ti gibi niso dali miru. Nekako sem prišel v stik s plesom (še vedno ne vem kako in čemu). Fasciniralo me je dejstvo, da ti ljudje (plesalci) izvajajo gibe OB GLASBI. Ni jim torej izvor njihovih originalnih kretenj le notranja sila, ritem, kar koli, temveč svoj gib prilagajajo ritmu zunanjega sveta. Wow. To se je zgodilo nekje na začetku osnovne šole. Ampak plesal takrat še nisem (če ne upoštevam tistih plesnih uric v vrtcu in popoldanskih aktivnosti na začetku osnovne šole.
Nato pa je prišlo do prelomnice. Našel sem risbo. Oziroma risba je našla mene. Začel sem ogromno risati. Še sam ne vem, kaj posebnega sem videl v tem, vseeno pa me je stvar resnično zagrabila. Spomnim pa se (in temu pritrdijo tudi risbe, ki jih še imam shranjene), da sem zelo rad risal ljudi oziroma okolje v gibanju. Vse, kar je bilo nekako onostransko, nenavadno, iracionalno, duhovno, me je pritegnilo.
Nekje na sredini osnovne šole sem se vpisal na kickbox. Še vedno sem risal. Vendar pa sem želel to gibanje tudi čutiti. In kje bi našel boljšo priložnost za to kot v dvorani, polni najstnikov v začetku pubertete, ki mlatijo eden po drugem in se pretvarjajo, da sledijo načelom našega odličnega trenerja? Tako sem prvo leto prejemal najrazličnejše udarce (naučil sem se prejemati tako direktne kot resnično hinavske udarce disciplinskih problemov, ki so se ravno tako vpisali v klub), naslednje leto pa sem se naučil posredovati to svoje znanje naprej (torej mikastiti druge).
Vmes pa nisem pozabil na ples. Fasciniral me je na najrazličnejše načine. In ves čas sem se iskal v glasbi. Celo kickbox se mi je zdel smiselnejši (upam, da Toporišič tega ne bo bral, niti moja profesorica slovenščine, vsaj dokler ne naredim izpita) z glasbo.
Pa je zopet sledil čas, da se nekaj spremeni. Prenehal sem s kickboxom ter se vpisal na nogomet. Žoga je postala resnično središče mojega vesolja in narekovala ritem. Vendar pa mi je željo po treniranju v klubu uničevala skupina, s katero sem preživljal treninge. Ampak to gibanje … Ne predstavljaš si, dokler ne vidiš tega v živo, dokler tega ne doživiš. Igra, v kateri v dveh polčasih 22 ljudi skače za žogo in si jo podaja, je polna unikatnih, spontanih gibov, naučenih refleksov ter čustev in razuma, ki jih vodita pri tem. A kot sem omenil, želja postajati boljši je vedno bolj slabela, saj jo je iz meseca v mesec iz misli izpodrivala glasba.
Redno sem začel gledati videospote in opazovati. Nato je padla ideja, da se vpišem v plesno šolo. Oziroma – da se s sestro vpiševa v plesno šolo. Torej sva sprva pristala v skupini začetnikov. In sicer v tečaju sodobnih pop plesov. Nekaj takega. In odprla so se vrata. Ne ravno zaradi plesa, kakršnega so me učili tam, bolj zaradi glasbe, s katero sem prišel v stik. Toliko raznolike glasbe.
Naslednje leto sem se vpisal na hip hop, in sicer v začetno skupino. Ki je naslednje leto postala tekmovalna. In že prva tekma. Formacije. Male skupine. Dvojice. Nato zamenjava plesne šole. In trenerja. Še vedno hip hop. Zopet formacije, male skupine, dvojice. Pa zopet zamenjava plesne šole. Vendar tokrat isti trener. Nova sezona je prinesla še eno malenkost – začel sem tekmovati v solo hip hopu. Pa zopet uspeh. Samo samozavesti ni bilo. No, še vedno je ni. A takrat je je bilo še manj. Leta, ki so sledila, so prinesla poleg dobrih rezultatov predvsem nekaj drugega; našel sem se – v plesu. Oziroma našel sem dimenzijo, v kateri lahko tako, od blizu, opazujem to, kar sem opazoval že od majhnega, torej gib. Še bližje tej misteriji sem sedaj, kot plesni učitelj. In ne, nisem učitelj jaz … Učijo me plesalci. Jaz samo poslušam. In še naprej opazujem. Nekoč pa mi bo uspelo to tudi odplesati.
