Med štirimi zidovi

0
158

 

Po burni, neprespani noči, po njenih histeričnih monologih se odvleče do okna. S tresočo roko seže globoko v žep. Tobak, ki si ga skuša zviti, se razsipa na vse strani. Poliže rizlo in zalepi smotko. Zip, zip, zip – v tretje se vžigalnik le prižge. Globoko vdihne rezek dim, ki ga za trenutek omami. Nekaj sekund ga zadržuje v sebi, da bi podaljšal brezbrižno stanje uma. Nagne se skozi okno in opazuje. Na desno, proti Prešernovemu trgu za visoko dvignjenim rdečim dežnikom hiti gruča japonskih turistov, v drugo smer se pomika krohotajoči se trop študentov. »Alora, kam zdaj?« reče eden od njih, ko se smeh poleže. Grad, ki se molče dviga nad njimi, je po dežju kot umit. Vendar on se ne počuti tako. Njegovo srce je umazano in že dolgo zlomljeno, gnusi se sam sebi, gnusi se svojih občutkov. Ve, da temu mora narediti konec. Za vekomaj!

Vdihne svež zrak, s prstov stopi previdno na tla, ki so polna črepinj razbitih krožnikov, ki mu jih je včeraj metala v glavo. Stari parket, prepojen z vonjem vlage, zaškripa pod njegovo težo. Hrup ga vznemiri. S komolcem pripre okno. Zopet se počuti ujetega. Ujetega z njo, med štirimi debelimi zidovi. Le-ti so poleg njiju priča dogodkom in zdi se, da tudi oni jočejo. S skrčenimi prsti počasi prehaja skozi goste vranje lase. Razmišlja, kaj mu je storiti. V trenutku, ko se obrne, zasliši vzklik.

»Pusti me ven, ti svinja! Odkleni me iz kopalnice ti gnoj človeški! Ohhhh, osvobodi me, ljubezen moja večna.«

V grlu se mu je v trenutku nabreknil cmok. Njen bipolarni značaj mu je raztrgal dušo. Uničila ga je. Zaradi nje je izgubil prijatelje, družina mu je obrnila hrbet. Prejšnji teden je povrh vsega gorja dobil še odpoved v službi, saj, kakor mu je direktor dejal, s svojo neprištevnostjo ne more več opravljati delavnih nalog. Vendar so mu vsi želeli pomagati, vsak s svojim nasvetom. Odbijal je pomoč, saj je vedel, da mu je ona usojena in da se bo sam moral spopasti s svojo usodo. Mogoče je to dolg, ki ga mora plačati iz prejšnjega življenja.

Njeni udarci v vrata so postajali iz trenutka v trenutek bolj paranoični, bolj doneči.

»Odpri mi vrata, ti …. ti …. ti …!«

Vdihne in zgrabi metlo. Sunkovito začne pometati črepinje in s karirasto krpo brisati včerajšnje polito vino, ki se je že rahlo strdilo na kuhinjski polici. V CD-predvajalnik vstavi Mozarta. Sliši ga tudi ona, zaprta že nekaj ur v kopalnici. Energiji se umirita. V kozarec si zlije še par kapljic vina, ki so ostale v steklenici, in ga v mahu zvrne. Glavo nagne nad pipo, iz katere je tekel hladni curek vode. Misli mu skačejo z ene veje na drugo. Z rokama zajame mrzlo vodo in si jo štirikrat pljusne v obraz. Pomisli, da bi ga to lahko morebiti streznilo od vseh njegovih črnih slutenj in namenov. Opirajoč se z obema rokama nad pomivalnim koritom mu pogled zaslepi dolgo rezilo kuhinjskega noža. Vzame ga v desno roko in se nasloni na zeleno sedežno garnituro. Z levim palcem pokuša ostrino rezila. Zaskeli ga. Prst pritisne med ustnici in z jezikom poliže plitko vreznino. Tudi njegova kri ni več tako sladka, kakor je bila prej.

Dvigne se in se z nožem v roki po prstih odpravi do kopalnice. Uho nasloni na vrata in prisluškuje. Zadržuje dih, saj ne želi, da bi ga slišala. Ne želi je vznemiriti. Sliši njeno otroško stokanje. Sliši, kako se pogovarja s svojim drugim jazom. Iz prsnega žepa srajce potegne ključ. Ključ, ki odklepa kopalniška vrata. Globoko vdihne. Pripravljen je na konec. Tresoče odklene dvakrat zaklenjena vrata in jih odpre z nogo.

V krču je gola ležala na belih razpokanih ploščicah in se tresla kot nebogljen otrok. Okoli nje so ležali koščki časopisa, ki ga je razcefrala tekom noči. Vonj cvetov divje vrtnice, parfum, ki ga je razbila, se mu je vrezal v nosnice. Pred očmi se mu odvrti videospot Nicka Cave in Kylie Minogue, Where The Wild Roses Grow.

Ogledalo je bilo razbito.

»Sedem let nesreče je bilo dovolj,« si tiho zamrmra v ustnice. »Naslednjih sedem ne bi zdržal.«

Opre se na desno roko in dvigne iz ležečega položaja. Njene obupane oči ga milostno gledajo. Oglasi se njen nežni jaz, v katerega se je takrat zaljubil. »Kje si bil tako dolgo, ljubezen moja, Romeo moj?«

 

Njeno telo je bilo polno prask, ki si jih je prizadejala tekom noči. Solze, ki jih je potočila, so ji pustile sledi črne maskare vzdolž celega obraza. Na podu so ležali šopi las, ki si jih je v afektu izpulila.

»Dragi, pomagaj mi vstati,« ga prosi z milim glasom.

Doda ji kopalniški plašč in ponudi le eno roko. V drugi krčevito stiska nož.

»Poljubi me,« izgovori iz krvavih ustnic, ki si jih je celo noč grizla.

»Ljubezen, kaj ti bo nož? Pusti ga. Vzemi me, vzemi celo moje telo, ljubiva se kot še nikoli.«

Prime ga za levo zapestje in prisloni njegovo potno dlan na njene gole nabrekle prsi. Roko sunkovito potegne nazaj k sebi in se umakne od nje korak nazaj. Drhti kot še nikoli. Vsaka beseda se mu zdi odvečna, zato molči, vendar v sebi gori, gori od želje, da konča zgodbo. Ne zdrži več. Z vsem gnevom si v pričo nje zabode nož globoko v srce. Poklekne na tla. Zruši se.

»Ljubezen moja, ne zapuščaj me v zlem svetu!« ga hlipajoče roti klečeč nad njim. »Ljubim te!«

»Tudi sam sem te ljubil,« izdavi s hropečim glasom, »vendar žal sebe nisem nikoli imel toliko rad.«

Oči polne grenkobe izpustijo še zadnje solze, lesk se izgubi.