Iz knjige Iskreno o vzgoji in najstnikih
Starši imamo radi svoje otroke kajne? Mnogi so celo tako imenovani »helikopterski« starši, ko kar naprej krožijo okoli svojega kratkohlačnika, ga nadzirajo in v celoti usmerjajo njegove odločitve, igro, želje in potrebe. Bojijo se mu reči ne, saj mu želijo v vsem ustreči, da se ja ne bo jokal ali cepetal ter kako drugače izkazoval svoje nezadovoljstvo.
Sama imam drugačno predstavo zdrave vzgoje. Morebiti je to posledica vzgoje mojih staršev do mene, ki so me podpirali, izkazovali in mi dajali veliko ljubezni, obenem pa postavljali meje oziroma ovire, ki sem jih spoštovala. Znali so mi obrazložiti zakaj so meje potrebne in kakšne bi bile posledice, če jih ne bi upoštevala. Mogoče me je pri mojem dojemanju koncepta zdrave vzgoje vodilo znanje, ki sem ga nabirala na dveh fakultetah, kjer so nam študentom vedno poudarjali pomen vzgoje z ljubeznijo in mejami. Ne nazadnje pa sem tudi sama mama, ki sem bila do hčerke, ki je trmasta, neupogljiva, vedno bila živahna in navihana, kot do otroka vedno dajala zdrave meje in ji povedala vnaprej, kakšne bodo kazni, če bo moje prepovedi ali meje kršila. Sva se odkrito pogovarjali tudi takrat, ko me je izzivala in želela uveljaviti svoje ideje glede tega, da bi prelisičila kako mojo omejitev. Sva se pogajali že, ko je bila stara pet let, saj je ona želela nekaj po svoje, jaz pa sem ji rekla, da naj me prepriča in mi pove pet argumentov, s katerimi bi ji dovolila nekaj, kar je sicer nosilo oznako omejitve. Da bi vi videli, kako ustvarjalna je bila pri tem, da me prepriča! In je seveda vedno uspela.
Ker mojo hči neskončno ljubim, ji dajem meje. Sicer sedaj vedno manj, saj je odrasla v čudovito, sočutno in spoštljivo, ljubečo žensko, pa kljub temu še vedno upošteva najine dogovore, ki še vsebujejo določene omejitve. Verjemite, da me mnogi starši čudno pogledajo, ko rečem na mojih delavnicah, da ker otroka ljubim, mu dajem omejitev. Ker naj bi se to dvoje izključevalo. Sama menim nasprotno.
Otroci nujno potrebujejo meje. Zakaj? Ker za naše meje, ki jih dajemo odrasli ljudje, se predvideva, da vemo kaj je zdravo in primerno za našega kratkohlačnika. S tem mu v resnici omogočimo varno raziskovanje okolja in odnosov. Verjetno vi vsi starši majhnih otrok učite otroka, da se cesto prečka preko označenega prehoda za pešce, imenovanega zebra, da se vedno pogleda levo-desno-levo, da se semaforizirano križišče prečka ob zeleni luči za pešce in da kljub naši prednosti, še vedno čim hitreje prečimo križišče ali cesto. Delate tako? Ali pa vam je vseeno kdaj in kje gre vaš otrok čez prometno ulico?
Oblikovanje odnosov s postavljanjem meja poteka tako, da otroku povemo kaj je dovoljeno in česa ne sme. No, tukaj vas povprašam dragi starši: imate že napisana in narisana družinska pravila? Ne veste, kaj to je? No, to so pravila, ki naj veljajo za vse družinske člane, tudi za vas, odrasle. Vsebujejo naloge in zahteve, ki naj jih vsak družinski član izvaja. S tem se izognete neprestanim pričkanjem kdaj je kdo na vrsti za odnašanje smeti v kontejner, kdo mora pospraviti igračke, kdaj se gre umivati zobke in kdaj se tušira. Navedete, kako se vedete družinski člani med seboj, kaj vam je vsem pomembno in najbolj pomembno je to, da ste vi, starši najpomembnejši vzor svoji čudoviti mulariji. Namreč, ko vzgajamo otroke, pravzaprav moramo prvo prevzgojiti sebe! In nikoli pred očmi otroka prečkati cesto kar na divje, brez prehoda, ali še hujše, za roko vleči otroka čez prometno cesto, s tem, da je označen prehod petdeset metrov zraven lepo narisan. Ja, tudi to sem že večkrat videla. In me je imelo, da bi oštela tega starša, češ ali ne ve, kaj je s tem naredil?! Otrok bo seveda, takoj ko bo lahko, prečkal cesto kjer se mu bo zdelo najbližje in ne po zebri. Zakaj bi le hodil tistih petdeset metrov do prehoda, če pa lahko teče čez cesto kar tukaj, ker je to videl pri staršu?
Otroku izrečemo »ne »z mirnim tonom, umirjeno energijo in nepopustljivo držo. Ne deremo se nanj, ne kričimo in ne ukazujemo na grob način. Ker, ko bomo otroku z neomajno energijo in telesno držo res iz srca rekli »ne, to ne dovolim«, nas bo upošteval. Seveda je pri tem pomembno vedeti, da mu na takšen način ne boste uspeli nič dopovedati, če boste že desetič od otroka zahtevali, da naj pospravi igrače, pa vas bo gladko ignoriral. Vsakemu od nas bi se »utrgalo«, saj se nam zdi, da nas lastni otrok popolnoma ignorira. Takrat je vaše postavljanje meje glede pospravljanja nično. Priporočam, da se že pred razmetano sobo oziroma igralnico z otrokom zmenite (in ima to že vnaprej narisano ali napisano na listu z družinskimi pravili), da sobo pospravi preden se odpravi na večerjo oziroma pred večerno rutino, ki je uvod v spanje. In to poveste enkrat, seveda s primerno intonacijo in odločnostjo. Mogoče ga spomnite še čez nekaj dni. In ne odnehajte, četudi vas otrok izziva ali prosi, da mu vi pospravite igračke. Verjetno bo marsikaj obljubljal, mogoče bo z jokom izsiljeval vašo angažiranost pri pospravljanju ali cepetal, ker bo hotel, da bo po njegovo, torej da ni potrebno igrač pospraviti.
Dragi starši, od vas je odvisno, ali boste premogli tudi vi neomajnost in zdravo ljubezen do svojih potomcev, jim ne popuščali in se ne prestrašili takoj, ko bo vaš kratkohlačnik skušal z jokom manipulirati z vašimi čustvi. Vedite, da je naravni odziv otroka, da želi, da je po njegovo, da so njegove želje in potrebe hipno zadovoljene in zato tudi čemernost in izsiljevanje. A prav vaša vzgojna naloga na dolgi rok je izjemna: da skozi zdrave meje občasno dovolite kompromise, v varnem okolju omejitev lahko otrok razvija vse svoje potenciale in poteši svojo radovednost in ustvarjalnost. Obenem ga skozi primarno socializacijo pripravite na kruti svet odraščanja, da vedno ne bo moglo biti po otrokovo in da se bo kdaj potrebno sprijazniti tudi z odlaganjem hipnega zadovoljevanja potreb. Verjemite, tudi tako zori mlado bitje v odgovorno in zdravo osebnost, kar se pokaže po zaključeni puberteti in adolescenci.
