Iz knjige Iskreno o vzgoji in najstnikih
Vsi želimo biti perfektni ljudje, še posebej pa starši, ki se običajno smatramo, da smo nezmotljivi in da smo nekakšni mali bogovi. Pač nismo. Smo zgolj ljudje, ki tudi naredimo napako ali pa več njih. Nehote se »odklopimo«, bodisi od našega otroka, partnerja ali nekega našega notranjega vodstva. Kot da včasih izgubimo tisto nit, ki nam daje smisel in nas vodi naprej v prepričanju, da delamo pač vse kot je treba in je dovolj dobro. Ko ne gre vse po naših načrtih, smo prizadeti, frustrirani, počutimo se ujete in nemočne.
Na žalost ne morem sedaj napisati, da obstaja kakšna čarobna palčka, ki bi nas kar samodejno vrnila nazaj na našo želeno pot. Dejansko so vsa naša razmerja neprestana vrsta povezav in razdruževanj, korakov naprej in kakšnega nazaj, iščemo pravo smer pa je včasih nikakor ne znamo naštimati. Vsekakor je priporočljivo, da vemo, da takšne in podobne korake delamo tako rekoč na dnevni osnovi, torej lahko sproti izboljšujemo svoje smernice.
Danes razmišljamo o tem, kakšne napake delamo pri vzgoji otroka. Predvsem je zelo pomembna naša odločitev, da s svojim vzgledom omogočamo otroku, da se uči na več nivojih. Na primer, ko izberemo ljubezen namesto jeze, mu pokažemo kako upravljamo z jezo. Ko izberemo, da predelamo prizadetost in želimo razumeti otroka, mu s tem prikažemo, kako biti sočutni. Vsako krat, ko premostite razlike, pokažete brezmejnost svoje ljubezni. Naj vas ne bo strah se opravičiti svojemu otroku. S tem ga učite najbolj osnovne lekcije in sicer, da vsi delamo napake in da jih lahko popravimo ter tako tudi izboljšamo svoj odnos.
Starši, opazujte lastno počutje. Ko čutite, da postajate jezni ali frustrirani zavoljo otrokovega početja, se zavedajte, da se podajate na nevarno območje pa se skušajte čim prej ustaviti, predihujte in se poskusite umiriti. Lahko se opomnite, kaj je vaš cilj, na primer, da ostanete pozitivno in kvalitetno povezani z vašim otrokom. Mogoče se lahko vprašate, kakšna je vaša vizija otroka, ko odraste? Kaj si želite za njega kot odraslo osebo? Da je živčen, nestrpen, brez empatije, kar ste sami v določeni situaciji v izzivu, da tako do otroka odreagirate ali da je strpen, razumevajoč in da zna in si upa izražati lastne potrebe in omejitve. Kajti, prav to mu lahko tudi sami predate z lastnim, zrelim, odraslim zgledom, saj vas vaš nadobudnež pazljivo opazuje in srka, kar mu ponujate, tako negativno kot pozitivno.
Vedno znova iščite poti, da ostanete povezani z otrokom. Naj bo varen z vami in naj vam zaupa. Ljubite svojega otroka, nudite mu varen pristan, skrb, nego, razumevanje, seveda tudi primerne meje in obenem mu omogočite varno raziskovanje okolja in odnosov z drugimi. Ogledujte si s strani, kako tvori odnose s tujimi ljudmi in kako jih vodi. Z nežnostjo mu pomagajte čez težje ovire komunikacije in izražanja čustev. Bodite vedno nekje, da vaš, tudi kasneje odraščajoči otrok ve, da se lahko pride nasloniti na vašo ramo, brez vašega, se pravi starševskega obsojanja, zgražanja ali nestrpnosti.
