Melito Vidovič smo v Ventilatorju besed letos prvič predstavili. Prav tako njene pesmi. Tudi prozo. Na nekaj naših vprašanj, na temo ustvarjalnost, je prijazno odgovorila.
Drage bralke in bralci Ventilatorja besed, vabljeni k branju in razmišljanju.
1.Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Ventilatorja besed? Kot pesnica? Kot pisateljica?
Kot tista, ki raziskuje svoje meje v prozi in v poeziji.
2. Se po vašem mnenju talent za ustvarjanje rodi ali to postane?
Menim, da se rodiš z neusahljivo strastjo, z ognjem, esenco, kakorkoli že to čarobno silo poimenujemo. In za izražanje le -te si pripravljen plačati vsako ceno – čas, odnos, družino, denar…
Do danes sem prebrala mnogo biografij umetnikov…in če je kanček resnice v njihovih zgodbah življenja, je sila ustvarjanja, ki so jo nosili kljub mnogim tragičnim dogodkom in situacijam, ostala nedotaknjena, živa. In to je tisto, s čimer se rodiš – s klicem, potrebo po samouresničitvi skozi ustvarjalnost.
3. Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Kot štiriletni otrok sem malo govorila. Vse, kar sem hotela povedati okolici, sem naslikala. Kasneje sem sicer našla pot iz svojega namišljenega sveta, a sem kmalu ugotovila, da sem v tem domišljijskem svetu doma in da je to tisti notranji prostor, kjer sem lahko jaz vse – svobodna, bosonoga, divja deklica, ki si brez vesti lahko vrta po nosu in maha s čopičem po belem zidu.
4. Vaš prvi poskus pisanja….ustvarjanja?
Že od mladosti pišem dnevnik, v katerega skorajda vsakodnevno izlijem vse, kar mi obvisi nekje v srednjem ušesu…detajli, občutki, vse tiste neznatne podrobnosti, ki me iztirijo ali osrečijo. Papir in črnilo sta prijatelja brez cenzure. In tako pišem. Vsak detajl šteje in vsaka beseda ima težo.
5. Spomin na prvo objavo…
Prvi literarni večer v okviru Literarnega kluba na Ptuju, ki še danes deluje kot Literarni klub Nataše Petrovič pod vodstvom dr. Davida Bedrača. Spomnim se adrenalina, utripanja veselja v meni, da lahko s poslušalci v dvorani delim svoj zorni kot videnja sveta.
6. Je za vas pomemben kraj ustvarjanja? Čas ustvarjanja?
Od zunaj vsiljen red je v meni rodil nered in morala sem se naučiti utišati ropotajoči, brezkončno blebetajoči vlak predsodkov in omejitev v glavi, da sem lahko posegla v globine. Intuitivno sem hitro spoznala, da se lahko slišim le, če utišam zunanje šume. Zato že leta ne gledam televizije. Na nivoju dneva to zame pomeni, da ko, imam čas zase, izklopim vse, kar me v prostoru lahko zmoti pri ustvarjanju…in samo tišina ali izbrana glasba je portal, skozi katerega lahko vstopim v dimenzijo ustvarjanja. In maloštevilni listki, na katerih so nakracane besede ali podobe nastale nekje na poti, se preprosto zlijejo v smiselno celoto.
7. Kako poteka vaš ustvarjalni dan?
Moje ustvarjanje ni vezano na dan ali noč, temveč na čas, ko sem navzven v zunanjem svetu in na čas navznoter, ko sem sama s seboj.
8. Odnos do drugih zvrsti umetnosti…
Umetnost je naraven jezik in ga ne moreš ločiti ali odrezati v sebi, zato se nevede prepleteš z drugimi zvrstmi umetnosti. Tisto, kar me je danes groza, je vstop umetne intelegence v svet umetnosti. Ta fake mi deluje tako kot, da bi odprta vinskemu izvedencu na mizi coca colo in trdila, da je žlahtno vino.
9. Katere knjige se vas še posebej dotaknejo…
Nekoč sem prebrala, da je branje knjig v mladosti kot gledanje lune skozi špranjo, branje knjig v srednjih letih kot gledanje lune na svojem dvorišču in branje knjig v starosti kot gledanje lune na odprti terasi. In tako je zato, ker je korist od branja odvisna od globine naših lastnih izkušenj.
Zato bi vaše vprašanje malce preoblikovala v Katere knjige se vas še posebej dotaknejo danes? Knjige vedno izbiram intuitivno. Dotaknejo se me tiste, ki v meni pustijo sled še dolgo potem, ko sem jih že odložila nazaj na polico. Po navadi so to zgodbe, ki prikazujejo iskreno bližino ali v sebi nosijo pridih melanholije. Zame besede morajo nositi volumen. Med branjem rada letim navzven in navznoter, a ne potrebujem spektakularnega preskoka ali besed zadetih s sladkorjem. Tisto, kar se me dotakne, je občutljivost kako globoko znam v knjigi sanjati. In ta občutljivost danes ni slabost – je kompas.
10. Vaš ustvarjalni načrt za naprej…
Z leti sem ponotranjila spoznanje, da je počasnost bližnjica in se znam ustaviti, pogledati naokoli, občutiti trenutek z vsemi detajli, in potem huronsko stopiti naprej. Trenutno pišem poezijo v prozi.
11. Kako se življenje in umetnost združite, povežeta?
Gre za sinhroniciteto. Dogodki preprosto časovno sovpadajo, se smiselno povezujejo in presegajo vzročno povezavo. Jung je enkratno izpisal to sovpadanje. Na primer že nekaj mesecev me spremlja, kamorkoli se obrnem, število 55 ali 555. Število vidim na papirčku sladkorja v kafiču, ki slučajno praznuje 55. let obstoja ali izpisano na svinčniku, ki ga vrtim že celo jutro. Iz tega sovpadanja neznatno majhnih, samo meni znanih delčkov nastajajo zgodbe, pesmi, slike…Preprosto povedano – ne da se deliti življenja od umetnosti, če si dovoliš življenje občutiti in iz njega bivati, delovati in ustvarjati.
