V Mestni knjižnici Izola si lahko obiskovalci ogledajo razstavo z naslovom Ali je pod istim soncem otroštvo res lahko tako drugačno? Avtorja razstave sta učiteljica Bojana Križnar Pivk in Tomo Križnar, slovenski popotnik s kolesom, pisatelj, aktivist in humanitarni delavec. V vitrino sta postavila nekaj izdelkov iz naravnih materialov, ki jih ustvarjajo staroselci iz vojnega območja v Republiki Sudan, natančneje iz Modrega Nila, fotografije pa prikazujejo življenje njunih prijateljev Nub. Ob sprehodu skozi razstavo spoznamo, kako različno odraščajo otroci pri nas in v Sudanu.
Nube se večino dneva skrivajo v votlinah ali smuknejo v lisičjo luknjo, da nanje ne bi padla kaka bomba in jih raztrgala. V begunskih taboriščih si otroci sami izdelujejo igrače iz odpadnih materialov, iz drevesnih korenin pa si naredijo piščalke. Fantki brcajo žogo ali se gugajo na drevesih na gugalnici iz navadne špage. Malo večji otroci nosijo mlajše bratce in sestrice v naročju ali na hrbtu. Njihova prva in najpomembnejša naloga je ščititi in skrbeti drug za drugega. Kljub vsem težavam se radi učijo. Šole so v bližini votlin ali pod drevesi, da so čimbolj neopazne in jih ne odkrijejo bombniki. Le redki otroci premorejo zvezek in svinčnik, v šoli pišejo s prstki po prašni zemlji, učijo se s pomočjo pesmi. Namesto na stolih in šolskih klopeh sedijo na zapuščenih termitnjakih ali med vejami dreves. Otroci tudi pasejo mršavo govedo in osle. Kamnite ograje za živali utrdijo z živalskimi iztrebki, pomešanimi s slamo. Njihove koče so okrogle, narejene iz blata, živalskega urina in slame – verjamejo, da v hišah z vogali stanujejo slabi duhovi. Fantje in dekleta po več ur hodijo, da zajamejo vodo in jo v plastičnih posodah prinesejo domov. Deklice s kamnom oblikujejo možnarje, da bodo lahko mlele proso. Ženske kuhajo na odprtem ognju. Imajo zelo malo loncev in kako posodo. Njihova običajna hrana je kisra – iz zmletega prosa spečena palačinka in okrina – omaka. Jedo s prsti iz sklede, narejene iz polovice posušene buče. V sušni dobi, ko skopnijo zaloge hrane, se prehranjujejo z žuželkami. Otroci brez staršev v begunskih taboriščih po tleh iščejo izgubljena zrna. Spijo na tleh. Na zemljo pogrnejo kos blaga ali naredijo posteljo iz bambusa ali iz lesenih palic in vrvi. Vrvi spletejo iz korenin ali lubja kruhovca, ki mu pravijo slonje drevo. Poznajo samo dva letna časa – deževno in sušno dobo. Samo v deževni dobi se lahko okopajo – v lužah. Za bele zobe poskrbijo s pogostim umivanjem s paličico in slino. Nube so bili včasih goli, zato jih je vlada proglasila za divjake. Zdaj morajo biti oblečeni – nosijo stare ponošene in strgane majice, hlače in krila, kar jim ni všeč. Pravijo: včasih smo bili divjaki, zdaj smo ptičja strašila. Tudi obleko perejo v lužah.
Fotografije prikazujejo tudi življenje naših otrok. Dečki in deklice hodijo v šolo, pišejo in rišejo z različnimi pisali in barvicami. Imajo zvezke, učbenike in knjige – knjige lahko poiščejo tudi na bogato založenih knjižnih policah. Med poukom kemije delajo eksperimente. Hodijo lahko v glasbeno šolo, k baletu, v različne krožke, se ukvarjajo s športom. Naše hiše imajo vogale, tekočo vodo in elektriko, kopalnico, moderno kuhinjo s štedilnikom in veliko posode. Otroci imajo lepe otroške sobe s posteljami. Okenske šipe čistimo s čistili, prah na tleh odstranimo s sesalnikom. Omare so polne oblek in včasih ne vemo, kaj bi oblekli. Posebna obleka je za smučanje, pa tudi za maškare. Pri hrani smo izbirčni in naše trgovine so vedno bogato založene. Tuširamo se, lase si posušimo s sušilcem za lase. Kljub zobnim pastam, zobnim ščetkam in zobozdravnikom ima marsikdo škrbaste zobe. Vozimo se v avtomobilih, gledamo TV, se pogovarjamo preko mobilnega telefona ali interneta. Ja, tudi mi kličemo na pomoč, piše pod eno od fotografij: ko je pozimi žled ali ko so poplave.
Razstava ima namen seznaniti javnost z ogroženim ljudstvom Nube, kjer predvsem otroci trpijo zaradi pomanjkanja vode in hrane, med igro in skrivanjem v votlinah zaradi strahu pred bombardiranjem. In so hvaležni za vsak trenutek življenja. Je tudi humanitarne narave. Obiskovalci imajo možnost naročiti fotografijo, ki jim je všeč. Izberejo lahko sliko v velikosti 60 cm x 40 cm – 40 e ali 21 cm x 14 cm – 10 e. Zbrana sredstva Bojana in Tomo namenita izobraževanju otrok na ogroženih območjih v Sudanu. Razstava potuje po Sloveniji, predvsem po osnovnih šolah, kjer navadno pripravijo še izobraževalne in didaktične delavnice za otroke. V lanskem letu so si lahko prebivalci Izole ogledali razstavo v galeriji Plac Izolanov in na OŠ Livade, v MKI pa prisluhnili predavanju Toma Križnarja o življenju sudanskih Nub.
