Zajec je na poti domov našel sliko in jo vzel domov. Ko si jo je doma dodobra ogledal, se ni mogel odločiti, ali bi jo obdržal. Na njej so bili naslikani rumeni, rdeči in modri mehurčki.
Iz gozda je poklical živali, da mu povedo svoje mnenje o njej.
Prvi je pri hlačal medved. Njemu so bili všeč modri mehurčki, ki so ga spominjali na potok, poln slastnih modrih postrvi.
Priletel je tudi detel, njegova najljubša barva je rdeča, ker mu glavo krasi rdeč čopek.
Zajec je poklical tudi svojo sosedo kuno zlatico. Ta se je zamislila in povedala: »všeč so mi rumeni mehurčki, ker je moj kožušček zlate barve.«
Zato je zajec dobil imenitno zamisel in predlagal živalim: »Kaj, če bi sliko razrezal in bi si tako lahko razdelili modre, rdeče in rumene mehurčke?« »Odlična ideja!« so vzkliknile živali. »Jaz lahko jutri prinesem škarje!« se je ponudil medved. Vsi so bili navdušeni nad rešitvijo in so se odpravili domov.
Sliki zajčeva zamisel ni bila všeč. Zvečer, ko je zajec zaspal, je predlagala svojim mehurčkom: »Malo se pomešajte med seboj, tako vas živali ne bodo mogle razdeliti!« Rumeni, rdeči in modri mehurčki so se strinjali in se pomešali med seboj. Ugotovili so, da so s prekrivanjem svojih barv postali zeleni, oranžni in vijolični. In bili so zadovoljni.
Naslednji dan je zajec ves začuden zagledal sliko, ki je postala pravzaprav čudovita. Poklical je okoliške živali, da jim pokaže novo umetnijo. Živali so z zanimanjem opazovale oranžno, zeleno in vijolično barvo. Žaba se je prva strinjala, da je zelena najlepša, saj je bila to njena barva. Vendar pa ni bila zadovoljna z oranžno barvo. To je slišala lisica in se hitro postavila barvi v bran: »Poglej moj lepi oranžni kožušček, oranžna je moja najljubša barva!« »In res,« so vzkliknile živali, »oranžna je tudi barva našega gozda.«
Ostala je le še vijolična barva. Nihče ni poznal gozdne živali z vijolično barvo, tako se jim vijolična barva v sliki ni zdela primerna. Ko so živali tiho in zamišljene gledale sliko, je nad njimi zaokrožil mali drobni metuljček. »Slišal sem, da ne poznate vijolične barve. Čeprav sem metulj Modrin, imajo moja krila pridih vijolične barve, kar poglejte jih!« Živali so hitro opazile njegova lahka in nežna vijolična krilca. Spet so se navdušile, kajti v sliki so našle vse barve svojega živalskega kraljestva. Spoznale so, da ne glede na to, kako majhne in raznolike so, so vse pomembni del pisanega gozdnega kraljestva.
Slika pa je že vseskozi vedela, da njeni pisani barvni mehurčki, ki so ustvarili mavrično umetnijo, enako pomembni, ne glede na njihovo priljubljenost. Namreč – brez rumene, rdeče in modre barve pisanega živalskega kraljestva, kot ga poznamo danes, ne bi bilo.
Zapisala: Meta Adamič Bahl
Vprašanja:
Katera je tvoja najljubša barva in zakaj?
Katero barvo pridobimo iz modre in zelene?
Katero barvo pridobimo iz rumene in rdeče?
Katero barvo pridobimo iz modre in rdeče?
Naštej različne barve, ki jih najdeš v naravnem okolju?
Zanimivost:
Vijolična barva v naravi ni prisotna v pigmentnih celicah živali, kakor so druge barve. Metulj Modrin ima drugače bledo rjave pigmentne celice, vendar njegova struktura kril povzroča, da se ob njej lomi več različnih žarkov vidne svetlobe in s svojo kombinacijo ustvarijo vijolično barvo. Zato temu pojavu pravimo strukturne barve.
