Gostuje: Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj
Režiser: Jernej Lorenci, dramaturginja: Marinka Poštrak
Nastopajo: Darja Reichman, Živa Selan, Blaž Setnikar, Branko Jordan k. g.
Vorančev Boj na požiralniku, Solzice in Samorastniki veljajo za slovensko literarno klasiko, po filmskih upodobitvah pa so se globoko vtisnili v zgodovinski spomin slovenskega naroda. Pretresljiva zgodba Dihurjeve družine, ki bije boj za preživetje na težki, blatni zemlji, je dobesedno zapisana v naših genih. Darja Reichman pripoveduje zgodbo, ko je bil Dihur še mlad, Dihurka mu stoji ob strani, delata ponoči na svoji zemlji, podnevi hodita na dnino, da lahko kupijo živino; kravo, vola, bika), nadaljuje Živa Selan, ki iz trenutka v trenutek postaja bolj utrujena – nad družino se zgrinjajo nesreče, nato Branko Jordan z naturalističnimi in brezbarvnimi konturami, postaja jasno, da so Dihurji potopljeni v nesrečo. Iztek spet pripada Darji Reichman. Kot bi gledali pripovedovalski festival, med pripovedovanjem pa delo, blato, voda, umazanija in kriki otrok: »Bavši pa kri ščije! Bavši pa kri ščije!« Vse se dogaja v arhaičnem kmečkem okolju, prisotno je nekaj kmečkega orodja, zemlja, cokli na nogah, garanje pa je prikazano s topotanjem s cokli na nogah po razmočeni zemlji…
Zgodba v gledališki predstavi Boj na požiralniku se dogaja v koroški vasici (prisotna je tudi narečna govorica), tam, kjer je bil rojen pisatelj Lovro Kuhar Prežihov Voranc, in sto let po zapisani noveli je režiser Lorenci v sedmih slikah postavil na oder žalostno zgodbo o boju za preživetje in tragičnih smrtih. Gledalci spremljamo družino Dihur – že prejšnji rod, ko je bil Dihur še mlad, zmerjajo ga zaradi revščine, potem sta se poročila z lepo Dihurko, bajtar se je poročil ves v zanosu, da bo obvladal svet, ki ga je podedoval, noče ga prodati sosedu, čeprav je poln požiralnikov; voda privre iz notranjosti in »požre« v vrtincu vse, kar raste na njivi; krompir, oves, peso ali kaj drugega. V današnjem času iz te kultne zgodbe razbiramo tudi tiste »spregledane«, še ne do konca izrečene plasti neizmerno krute zgodbe. V bitki z zemljo, ki jo gospodar in gospodinja izgubita, in v bitki za preživetje se je na kmetih dogajalo nasilje nad otroki (komaj šestletni Neč gre služit k bogatemu kmetu, kjer je dosti hrane, a ni srca za tujega otroka – večkrat je tepen in lačen, zato uide domov, kjer se tri dni skriva pred očetom, mati mu naslednje tri dni daje jesti, potem ga oče premlati in odpelje nazaj h krutemu kmetu. Drugi otrok ostane brez očesa, novi otroci se rojevajo leto za letom, mati je izčrpana in na zadnjem porodu na njivi umre, njeno mesto gospodinje pa pripada hčeri Miciki). Dihur v svoji nemoči tepe tudi živino, »bika je raztrgal, Dihur,« so rekli v vasi. S svojo krutostjo so zaznamovane generacije in generacije.
In mi smo »vnuki svojih dedov«; prav o tem nam želi spregovoriti Vorančev Boj na požiralniku. Spregovori nam o neizmerni krutosti, ki je posledica stiske in nemoči in se kot zla usoda prenaša iz roda v rod. Zgodba Dihurjeve družine tako ni le zgodba iz neke daljne ruralne preteklosti, ampak zgodba, ki jo še kako živimo tudi danes, ob socialnih stiskah zmeraj in vsak dan bolj in bolj, čeprav mogoče v malce bolj »sofisticirani« in prikriti obliki. Nasilje zaradi preživetvenih stisk in nemoči, v boju z zemljo in birokracijo, ne glede na vas ali mesto, zmeraj najde svojo pot do krutosti. Režiser Jernej Lorenci se je tematike krutosti ter boja za preživetje dotaknil na svoj pretanjen in radikalen uprizoritveni način, igralci so svoje vloge odigrali odlično!
Gledalci smo igro pospremili z bučnim aplavzom.
Zapisala: Maja Drolec
