Režija: Tijana Zinajić; po delu srbske avtorice Jelene Kajgo
Prevajalec: Sašo Puljarević
Dramaturginja: Alenka Klabus Vesel
Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar
Kostumograf: Matic Hrovat
Avtorica glasbe: Manca Trampuš
Lektor: Martin Vrtačnik
Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos
Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič
Ljiljana (igra Bernarda Oman) se bliža sedemdesetim in ima vse bolj občutek, da komaj še sledi naglici in bliskovitim spremembam današnjega sveta. Živi razpeta med rojstnim Beogradom in Londonom, kamor se je preselila njena hči Ana (Lena Hribar Škrlec), ki se je poročila s tujcem, z Adamom (Jure Rajšp k. g.) in si tam ustvarila družino; dobila sta hčerko Saro (glas Karin Komljanec).
Ljiljana, ženska zrele generacije, se zaveda, da se način življenja in vrednote, ki so ji blizu, počasi izgubljajo. Krčevito si prizadeva, da bi razumela ta novi svet in se mu prilagodila. Tehnologija naj bi bila v pomoč pri sporazumevanju in razumevanju, a deluje razdvajajoče. Na humorističen način je prikazano razdvajanje, soočanje med tradicionalnimi in bolj pragmatičnimi novodobnimi vrednotami; generacijski konflikt. V Londonu se Ljiljana druži s prijateljico Lano (Tanja Dimitrievska). Komaj lovi sapo ob vsej tej poplavi informacij, hlastanju po več in bolje, vse bolj pragmatičnem razmišljanju in nezadržnem razvoju tehnologij; Sheila, robotka usmerja in sledi dogodkom v družini (Karin Komljanec). Avtorica slika sodobno družbo, zazira pa se tudi nekoliko v prihodnost in se sprašuje, v kolikšni meri nam bo lahko umetna inteligenca zapolnjevala praznino, ki se naseljuje v nas. Kljub trudu Ljiljana spoznava, da je zmeraj korak zadaj. Na drugi strani pa spremljamo življenje Ljiljanine hčere in njenih vrstnikov; prijateljice Svetlane (Diana Kolenc) in prijatelja Emila (Gregor Podričnik k. g.), ki se v tem tako modernem in naprednem svetu sicer drugače, a nič manj mukotrpno, spopadajo z neusmiljenim tempom in vse večjo odtujenostjo. V tem ponorelem svetu iščejo smisel, se poganjajo za srečo, sklepajo kompromise in si prizadevajo izboriti svoj prostor pod soncem.
Predstava je parodična komedija, v kateri lahko spremljamo odtujenost in osamljenost, zato je dodana robotka, generacijske razlike, novodobne vrednote, šest človeških likov in prepad med dvema generacijama: »Ja, kaj pa govoriš … Ampak ženska … ta se vedno pokori. Me se vedno spreobračamo, preobražamo, upogibamo … Ti si nora ženska. Moja – nora – ženska.«
Ta duhovito napisana zgodba, ki boli, je podoba sodobnega sveta, dešifrirati pa jo je mogoče preko trka dveh generacij, ki ga poskušata razumeti in se v njem znajti. Odtujenost in osamljenost kot diagnoza časa, v katerem živimo, izpod peresa Jelene Kajgo, razkrivata, na katere kompromise pristajamo in kje so njihove meje.
»Ni treba biti ne filozof ne pesimist, da bi bili zaskrbljeni za usodo sveta, in če ste vsaj malo empatični do drugih, se vsekakor ne počutite mirno, ne glede na to, ali je vaše osebno življenje dobro in ali ste na mikro ravni zadovoljni,« je za portal Nova.rs povedala Jelena Kajgo ob premieri komedije Lunapark (v izvirniku Rolerkoster)
Lunapark je igra o prepadu med dvema generacijama, ki pa se kljub nepremostljivim razlikam pravzaprav vrtita v istem krogu občečloveških občutij in pričakovanj. Vsi hrepenijo po ljubezni, sanjarijo, doživljajo uspehe, pa tudi poraze in razočaranja, se spopadajo s predsodki, premagujejo stiske in strahove, dvomijo in upajo … Avtorica prihodnosti sicer ne vidi v najsvetlejših barvah, vendar se tematike loteva prizanesljivo in z obilico humorja.
Gledalci smo bili nad predstavo zelo navdušeni!
