MGL; Paradiž
Režiser: Matteo Spiazzi
Dramaturginja: Tatjana Doma
Žlahtna komedija po izboru strokovne žirije in občinstva na 32. Dnevih komedije
Igrajo: Žan Brelih Hatunić, David Čeh, Maša Grošelj, Lucija Harum, Aljoša Koltak, Rastko Krošl, Urban Kuntarič, Manca Ogorevc, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Branko Završan
Grenka komedija Paradiž je umeščena v dom starejših v manjšem slovenskem kraju in prikazuje življenje skupnosti oskrbovancev. Oskrbovanci so več ali manj prepuščeni sami sebi, med seboj se prepirajo, zelo so ljubosumni, medicinske sestre imajo polno svojih problemov in jim ni dosti mar zanje, samo, če kdo pride na obisk, pospravijo nered. Oskrbovanci se znajdejo po svoje, saj je med njimi oseba, ki je nadarjena za trgovino in jim »pod roko« prodaja hrano in alkoholno pijačo. Tudi med starejšimi občani so lahko drugačni (gej), nekateri žalujejo (moški, ki je prišel na novo, je prinesel s seboj žaro pokojne žene). Seveda pa se tudi radi poveselijo in tedaj pozabijo na bolečine, zavrtijo se ob polki ali drugi zabavni glasbi. Obiskov nimajo veliko, edino, sin neke varovanke, želi, da mu mama podpiše dediščino, se za kratek čas oglasi, pri tem ni nikakršnih čustev ali pogrešanja, samo misel na denar in zapuščino.
Temo staranja režiser vpeljuje skozi povezane teme izključenosti, izoliranosti, osamljenosti, smrti, (ne)izpolnjenosti življenja ter fizičnega in duševnega zdravja. Paradiž želi biti sodobna pravljica, ki slavi življenje – z enakimi možnostmi za vse. Zgodbe mozaično gradi iz spominov, ki starostnikom zbujajo obžalovanje, strahove, melanholijo, pri gledalcih pa zbudijo grenek smeh prepoznave in se sestavijo v rahločuten slavospev tistemu trenutku, ko ugledamo pomen v vsakdanjem drvenju pogosto podcenjenih vrednot, saj o vrednosti življenja razpravlja z edinega merodajnega položaja – na koncu časovnega traku, v bližini smrti. S te pozicije se skozi občutljivo prizmo bioetike dotakne tudi posameznikove pravice do končanja trpljenja in bolečine.
Paradiž je pretežno neverbalna predstava, saj gledalci ne slišimo niti ene besede, a nam kretnje in dogajanje na odru pove vse. Temelji na igri z masko v maniri Spiazzijeve specializacije – commedie dell’arte. Za slog commedie dell’arte z uporabo polnih mask je značilna komičnost, tokrat obtesana s temo grenkega priokusa.
V Paradižu želi režiser opozoriti na nenadzorovano odtekanje samoumevnega časa (življenja), ki ga v vsakdanjem služenju kapitalu preživljamo precej nekakovostno, k vrednim stvarem pa pristopamo instantno, nestrpno, raztreseno. Kdaj smo recimo nazadnje sedli na udoben stol in se brez besed zazrli skozi okno?
Predstava je namenjena gledališkim sladokuscem, saj smo jo gledalci pospremili z burnim aplavzom.
