MGL; Pohorski bataljon
Režiser JERNEJ LORENCI
Dramaturg DINO PEŠUT
Scenograf BRANKO HOJNIK
Igrajo:
MOJCA FUNKL, MIRJAM KORBAR, NINA RAKOVEC, LARA WOLF k. g., BRANKO JORDAN, PRIMOŽ PIRNAT, MATEJ PUC, LOTOS VINCENC ŠPAROVEC, GABER K. TRSEGLAV, GAŠPER LOVREC k. g., JURE RAJŠP k. g.
Gledališko predstavo o padlem Pohorskem bataljonu gledalec spremlja z nostalgijo po mladih dneh, ko smo se v šoli učili o pogumu padlih borcev. Ne poznamo realnosti tistega časa, ko je bila vojna, ko so ljudje živeli drugače, kot živimo danes. Vse o Pohorskem bataljonu in tisti poslednji bitki 8. januarja smo se naučili iz učbenikov in druge literature.
Žiga Hren (asistent režije in dramaturgije) meni, da je precej tesnobno živeti v času, ko lahko hitro rečeš preveč in si za to kaznovan s prezirom. In kaj je današnjemu zoomerju bolj zastrašujoče kot misel na občutek sramu in krivde, ker je izrekel nekaj, česar pravzaprav ni mislil? Potreba po molku in umiku po drugi strani pa je zgolj pretveza pred prevzemanjem določene odgovornosti.
Odgovornosti do česa pravzaprav? Do izkušenj in travm naših prednikov? Do sebe in tistih po nas? Če je nemogoče molčati, je potrebno (spre)govoriti. Toda o čem in kako? Kako govoriti in izbrati ustrezne besede, da bi zarezali v ta kočljivi trenutek, v katerem se trenutno nahajamo? Dokaj enostavno je namreč reči, da smo zgolj prestrašeni in paranoični, ker ne vemo, kaj nam bo prinesla prihodnost. Vendar situacije, kot so ponovna možnost vojne na naših tleh, niso nekaj abstraktnega. Še zdaleč ne, če se vojna dogaja neposredno blizu nas in naši medsebojni odnosi zaradi bipolarne (politične) razklanosti vse bolj in bolj pokajo po šivih. Kako torej (spre)govoriti o vojni in padlih borcih, ne da bi ob tem onečastili njihovega spomina, a hkrati spregovoriti o nas samih? Kako ob obletnicah pomembnih bitk iz naše kolektivne zgodovine, kot je bitka pri Treh žebljih, prižgati svečo za žrtve in tega hkrati ne dojemati kot popolno abstrakcijo, ki se tiče samo nekega temnega obdobja iz preteklosti? Navsezadnje so vsi spomeniki tukaj primarno zaradi nas in ne zaradi žrtev, ki so jim postavljeni. Ali kot pravi Boris Pahor v svoji Nekropoli, spomeniki so zavarovanje pred človekovo pozabljivostjo in revnostjo njegove domišljije.
Gledalec med predstavo lahko razmišlja, kaj je naša dolžnost v tem razbitem svetu. Ali smo zmožni odpreti svoje srce in poskušati razumeti to, kar nam je na prvi pogled tako zelo tuje? Kako si lahko poskusimo razlagati boj za pravico v času, ko si bo zaradi vse večjega segrevanja ozračja počasi težko predstavljati že zasnežene pohorske gozdove, po katerih so tisti otroci, ženske in moški 8. januarja 1943 prelivali svojo kri? V predstavi poslušamo o Pohorskem bataljonu, o resničnih ljudeh z imeni in priimki in partizanskimi vzdevki. A prav tako razmišljamo o izkušnji človeka kot takega, o ekstremnih čustvenih stanjih in kočljivih moralnih dilemah, ki jih v človeku predrami stanje vojne. Ker o vojni ne morem govoriti prvoosebno – trenutna vojna v Ukrajini nam je kot posameznikom, rojenim v samostojni republiki Sloveniji, geografsko najbližje doslej – lahko govorim pravzaprav zgolj o sebi in o občutkih, ki jih doživljamo med gledanjem te predstave. Živimo v času, ko nam je na srečo marsikaj prihranjeno. Ne stradamo in pozimi ne zmrzujemo. Ker je vojna danes očitno zgolj še eno sredstvo za nekaj, kar v ljudeh spodbuja medsebojno sovraštvo ter politično in ideološko razklanost, je ta predstava tisto nujno, da bi ponovno uzrli svoj obraz v zrcalu.
Kaj je navsezadnje moč in namen gledališča danes, če ne to, da nas v času trajanja predstave spomni na vse, kar imamo zakopano globoko v sebi? Ali ima sploh smisel proizvajati gledališke učinke na način, ki ne teži k ponovni vzpostavitvi stika s samim sabo? Če želimo torej govoriti o tem, zakaj sta borba in padec Pohorskega bataljona danes pravzaprav pomembna, moramo najprej spoznati zgodbe vseh tistih otrok, žensk in moških, ki so 8. januarja 1943 prelili svojo kri po zasneženih pohorskih gozdovih, in jih poskušati razumeti. A ne zato, da bi zgolj bolje spoznali zgodovinska dejstva in enkrat na leto za njih prižgali svečo, temveč predvsem zato, da bi skozi te zgodbe uzrli sami sebe in poskušali zgraditi svet, v katerem se takšne zgodbe ne ponavljajo.
Gledalci smo bili nad predstavo zelo navdušeni.
Zapisala: Maja Drolec
