Knjiga, ki je avtobiografsko zasnovana v izmišljenih literarnih zgodbah je presunljiv roman. Odlikujejo ga kratke sekvence, preskoki v času, menjava vlog protagonistov ter mojstrsko izoblikovan svet šestletnega dečka.
»Mladost ima dve utvari: prva je, da začenja na novo in ni nadaljevanje prejšnjih življenj: druga pa, da lahko zadeve pušča odprte. Odrastemo takrat, ko spoznamo, da smo člen v verigi prednikov in potomcev in da moramo v sebi imeti čim več zaključenih celot.«
Roman se začne s prologom, v katerem Mazzini v osebno izpovednem tonu pojasni, da je prvo čutenje otroka vedno telesno. Otrok si namreč zapomni vse preko lastnega telesa, tako občutenja ugodja kot občutenja strahu, travm… Vse to pušča odtise, a ne v spominu pač pa v telesu otroka . V uvodu Mazzini pojasni svojo namero pisanja; zanj pisanje ni terapija, to namreč še ni nikogar odrešilo. Pisanje je zanj odmik, je znanilec nečesa novega, drobnih tresljajev magme, ki iščejo izhod na površje.
Deček je kot otrok živel z versko fanatično staro mamo, ki si je izmišljala strahove in bogaboječe ukaze, klicala smrt in jo tudi večkrat »odigrala«. Fanta, ki je skupaj z njo živel v mali garsonjeri je rada strašila, zgolj zato, da ga je imela ujetega ob sebi. Njena nezmožnost občutenja drugega in strah pred življenjem je namenoma prenesla na fanta. Njen strah je moral postati njegov strah.
Ko se mu je noga zataknila v želežniških tirnicah, ga ni želela rešiti. Sodelovati je moral v njenih dramskih vložkih, ko je umirala, pa zopet oživela… Vse to je deček sprva ubogljivo prenašal, nato pa se je dogodkom uprl. Skupaj so živeli tudi z njegovo materjo, ki je bila bolj kot ne odsotna in kot mati samohranilka razpeta med iluzijami boljšega življenja ter kruto realnostjo. Ko je nekako le dosegla, da so babico odpeljali njeni bratje živeti drugam, je svoje neizponjene želje in krivdo projecirala v malega otroka.
Na naslovnici knjige je deček star dve leti, oblečen je v bele žabice in otroški pajacek. V iztegnjeni roki drži marjetice, želi jih nekomu podariti. Dober je in prijazen, od tistega na drugi strani pričakuje, da ga bo za ponujeno ljubezen nagradil. Knjiga daje jasno vedeti kaj ljubezen do otroka ni in kaj je manipuliranje in zlorabljanje otroka. Njeno sporočilo leži v njeni grotesknosti; kljub čudaškosti babice jo je deček imel rad. Doživljal je krivdo zaradi lastnih misli, da jo nikdar ne želi več videti. In kljub temu, da ga je mama pretepala, jo je bil zmožen objet … Otrok namreč ne pozna drugačne ljubezni kot te, ki mu je dana.
Roman se prekine z letom uporništva, s svobodo, ko mu je bila nudena izkušnja normalnega otroštva in igranje s sovrstniki. Med svetlejšimi trenutki je tudi ta, ko mu »lik pravega moškega« napove, da iz njega še nekaj bo. Moški mu pove da, kljub vsem nesrečnim dogodkom in travmam, tudi to mine.
Skozi roman se pletejo realistične slike, avtor želi poudariti avtobiografskost. Trni, kot se izrazi Mazzini, so resnično boleli. Okoli le teh, mu je uspelo naviti mehkobo literarnih struktur in zanimivih odlomkov. Za knjigo je Miha Maziini leta 2015 dobil nagrado Kresnik.
