Bila sem majhna deklica, pravzaprav ne več tako majhna, saj sem že hodila v šolo, v prvi ali celo v drugi razred.
Naš dom je bil nasproti želežniške postaje, malo odmaknjen od vasi, zato nisem imela veliko prijateljic, s katerimi bi se igrala in jih obiskovala.
Starši so mi le izjemoma dovolili, takrat me je navadno čez "progo" spremil tata, da sem šla k sošolki, ki je živela v stavbi želežniške postaje. Njen oče je bil vlakovni odpravnik, takrat smo mu rekli prometnik.
Tudi to jutro sem moledovala in prosila, da bi me oče pospremil čez progo, saj sem bila radovedna, kaj je Slavici in njeni mlajši sestri prinesel Miklavž.
Končno se je oče omehčal, saj je bil vendar praznik.
Oblekla sem se, zadela torbico na rame in odšla sva v zimsko jutro.
Še dobro, da je bilo zgodaj, kajti Slavica in Ada sta veselo vzklikali, mi razkazovali darila, pomerjali kapici, se ovijali s šalom, si nadevali rokavice in se zabavali. Prav nikamor se jima ni mudilo.
Jaz pa sem kar stala tam in ju žalostno gledala.
Niti vprašali nista, kaj je meni prinesel Miklavž, no, saj jima tako in tako ne bi povedala.
Končno nas je njuna mama opozorila, da bomo zamudile šolo, če ne bomo takoj odšle.
Tudi med šolskim odmorom so se zbirale skupinice deklic in dečkov, ki so si veselo pripovedovali o svojih darilih.
Ko sem popoldne prišla domov, sem žalostno sedla h kosilu. Čeprav sem bila lačna in je bilo kosilo malo boljše, skoraj nedeljsko, kot se spodobi na praznik vaškega patrona, mi hrana ni in ni šla po grlu.
V srčku me je vedno bolj stiskalo … zavlekla sem se v ždič ob peči, položila glavo na roki in zajokala.
Tam me je našel tata. Brez besed me je gledal, me pobožal po laseh in, ko se je moj jok malo umiril, vprašal, zakaj sem tako žalostna.
Še vedno na robu solz sem hlipnila: »Tata, Miklavž ni pravičen.
Adi in Slavici je prinesel tako lepa darila, pa nista nič bolj pridni kot jaz, pa še vsega imajo, tudi mama jima vedno kupi take lepe reči … Jaz pa sem dobila samo orehe, jabolka in take copate, kot jih zna narediti tudi mama.«
»Take copate, ki jih zna narediti tudi mama.«
Ne vem, kaj mi je tata takrat odgovoril, a pravi odgovor sem dobila nekaj let pozneje.
Copati, kakršne zna narediti naša mama, orehi in jabolka.
Samo to sta mi lahko dala, to in ljubezen.
Mojima hčerkama pa je Miklavž že lahko prinesel kapo, šal in rokavice, pa tudi nekaj sladkarij.
Upam, da sta bili veseli.
Zdaj vnukom nosi darila, taka, kot si oni želijo … cedeje, barbike … avtomobilčke na dalinsko upravljanje …
Jaz pa mislim na mamine copate, orehe in jabolka, na toploto krušne peči in ljubezen.
