Na Milo Vlašić me vežejo izredno lepi spomini. Obe z mojo mami Ireno sva bili zelo povezani z njo. Poklicno, študijsko in ustvarjalno. Najraje pa sem se z njo pogovarjala o poeziji. V pomladnem času jo nameravava s profesorico Ana P. Rudolf obiskati v Domu starejših občanov Olmo, kjer zdaj profesorica in pesnica preživlja svoje življenje. Presenetili jo bova z branjem njene poezije.
Za današnji dan pa ena izmed pesmi velike umetnice Mile Vlašić
Jaz sem popotnica
Potujeva skozi čas
tišina in jaz
od Neretve do Soče.
V soglasju z naravo
sem predana življenju,
kakor da se vsak dan
na novo rodim.
V prosojni jutranji zarji
trepetajo češnjeve veje,
čakajo na božanje
sončnih žarkov.
Enako kot jaz.
