Knjižna zbirka Poezija, Cankarjeva založba
Omaro iz ogledal imam.
Kakor da bi se začela
spreminjati.
Kot da bi jo oblekla
kombineža,
ki sem jo zaradi tega
težko našel.
Milan Kleč, uveljavljen pesnik in pisatelj, tokrat nagovarja
svoje bralce s knjižno noviteto Končne avtobusne postaje, s katero se po
dvajsetih letih vrača k poeziji.
Na svojo literarno pot je vstopil kot
pesnik, kasneje pa se je uveljavil kot zelo priljubljen avtor kratke proze
(Briljantina; Lasje) in daljših proznih besedil.
Poznan je po pesniških zbirkah: Maroža, Kresnice, Nad dečki
sije sonce, Tavla, Parada, Siva, Radio.
Z mano se menda ženske ne počutijo najbolj varno
in le kako naj jim dopovem, da se motijo.
Za to priliko se oglašam iz avtobusa.
Resno mislim.
Veliko sem govoril o končnih postajah
prav istih mestnih avtobusov.
Toda ali še vedno obstajajo končne postaje?
Imenoval bi jih lahko spet zadnje.
Ne vem, ne vem, sploh nič ne vem,
ampak te pa potre,
ko slišiš vedno en in isti očitek iz ženskih ust …
Kar naprej tista imena tvojih prijateljic.
Kaj bom še slišal?
Da nisem bil še s tabo!?
Prav imaš.
Ko pišem sms-e,
izpade,
da si med mojimi lasmi,
le omeniti se ti ne upam.
Ti ne veš, kaj je led.
Led delam, zate ga ni.
Voda bo planila za tabo.
Čista si.
Pesmi, zbrane v cikel Končne avtobusne postaje z nenavadnimi
provokativnimi naslovi (Vrtavka, uho,
steklena škatla; Po Magnificu in drami; Veliko sem nag prehodil; Obleka se
premakne nekje drugje …), se sklenejo z Železniško postajo.
Železniška postaja
Šele na stara leta sem ugotovil , kaj je narobe z mano. Kot običajno
sem se vračal domov, dobro, morda je bila le ura druga ali pa, bolje rečeno, da
sem prišel enkrat točno. In ko sem rinil po stopnicah do svojega stanovanja, so
rinili vsi stanovalci po stopnicah navzdol. Kot da bi bil potres, sem pomislil,
a ni ga bilo …
Drage bralke, dragi bralci, poskušajte raziskati Klečevo
poezijo na končnih avtobusnih postajah in vstopite še na železniško postajo!
