Drage bralke, dragi bralci, naj bo praznični december tudi poetično obarvan:
MILJANA CUNTA: ARABESKA
Težke stene starodavne palače
mrko prežijo nad zeleno tišino
zime. Razpoke solzijo ledene sveče staranja,
okna črna temnijo pogled.
Pod belimi rjuhami skrbnosti hira pohištvo,
čipkasto zvestobo dragih slik najeda čas.
V primežu bršljana se dušijo zadnji spomini,
zamolke glasove umrlih prič
požira gozd.
V nepazljivi noči tiho,
bežno, razrahljano hrepenenje nežno
zajezi tišino. Tropske ptice
na žlahtnih tapiserijah vzletijo v naročje
zore, ki počasi pelje svojo zlato pot
čez breg. Po koridorjih vroče steče
poželenje. Mladenič gleda krilo dame –
v porcelan ujet ognjen magnet
sle. Premočene stene palače mehko ožema jutro.
Po svečanem slačenju noči ni več tišine.
Bela je barva bolečine.
(Miljana Cunta: Za pol neba, Študentska založba, Knjina zbirka Beletrina)
— Drage bralke, dragi bralci, katere pesmi omenjene avtorice poznate? Pišite v komentar!
