9:00
Jutro se množi kakor piščeta iz kokošnjaka za hišo. Neučakana svetloba išče točko preboja – postavanje luči pred hišo ga zaobrne v slutnjo. Dan naju oblega z vseh strani, a midve sva varni pred vsiljivcem; pod prsti je hladna mreža senc. Tvidasta koketnost, bombažni mir, svileni pobliski in neutrudno dolg rez glasnih škarij, ki se znajo ustaviti na koncu poti. Gumbi v razigranem neredu in čisto tanka, komaj vidna nit – ustvarjanje je varno, ne sili ven iz sobe. Iz sebe. Vzorci tkanin valovijo po pohištvu in se pustijo prebadati, kjer najbolj boli. Sredi prostovoljne žrtve se posmehujeva lepoti, delo bo najin sprehod skozi dan. Besede so odveč v izobilju pozornosti. Gosta tišina je kot dolga, razkošna obleka, v kateri se premikam nenavadno vešče in brez strahu, da bi padla. Hodiva urno in kot ena skozi drugo, ne zapravljava časa z ovinki. Težka kredenca potresava svoje dragocenosti ob najinih mimohodih. Ko nanjo položim dlani, se še ona umiri.
10:00
Že prihajajo po naročena oblačila. Vstopajo odločno, kot da je prag zgolj črta nad očmi, potegnjena iz nečimrnosti. Ne potišajo koraka, ko se znajdejo drugje. Prosojni reki obiskovalcev, ki vdira skozi pore hiše, brezbrižno sledijo zelene oči. Že sedajo za mizo in se počutijo doma. Obrobljene ustnice so na prtičkih in kozarcih, morda sploh ne grejo več stran. Na tej strani mize, kot v slepem očesu potepuškega psa, v vratu nemo, votlo, topo utripa. S tabo pridržujem dih, težak je in okoren, dvignil se je kakor zid med tabo in omizjem, a v očeh otroka je le stolp iz kock, pisan in pogrešljiv. Ne oklevam, prestavila bom opeke, iz višav na dno, eno za drugo, da se prizemlji zadrega. Zdaj sem tudi sama tam, pod mizo zadovoljna zrem v svojo umetnino. Po njej zvoki z ulice rišejo vse polno daljnih poti, nese me v druge barve, vonje, gibe, klepet nad mano je vse bolj daleč, zamolklo neobvezen, kot cingljanje bižuterije. Zares poslušam le še hišo mirovati in z njo obmirujem tudi jaz. Obiski naposled zapustijo naš dom in zasliši se le svetlo kotrljanje. Za silo pridržana pozornost se je razsula vsenaokrog kakor dragocena ogrlica. Le glej, otrok, da ne pohodiš nemoči! Ko boš nosil ljudem našite koščke jutra, se bo nekaj v tebi prav tako želelo vrniti v večer.
