So tisti
z razbolelo sredico spomina,
ki se ne daje razpoznati,
nanjo polagajo obraz,
kakor na gladino vode
in zatisnejo oči,
da ne zaščemi slanica
nepovratnega.
Potem pride sram.
Ker se telo
vsakič znova nagne čez
in spet potegne nazaj.
Ganjenost.
Ker se gladina
brez vprašanj razpre,
da shladi vročična lica
in pravi čas spet skrči,
da več ni razpok.
Spokoj.
Ker sonce,
ki vse vidi, dan za dnem,
ne izgublja besed za tolažbo
in je takšno kakor včeraj,
kakor jutri.
S stopali v oceanu obstojijo,
če nihče ne potrka nanje
in jih odpre.