Miljana Cunta: Stopala v oceanu

0
807

So tisti

z razbolelo sredico spomina,

ki se ne daje razpoznati,

nanjo polagajo obraz,

kakor na gladino vode

in zatisnejo oči,

da ne zaščemi slanica

nepovratnega.

 

Potem pride sram.

Ker se telo

vsakič znova nagne čez

in spet potegne nazaj.

 

Ganjenost.

Ker se gladina

brez vprašanj razpre,

da shladi vročična lica

in pravi čas spet skrči,

da več ni razpok.

 

Spokoj.

Ker sonce,

ki vse vidi, dan za dnem,

ne izgublja besed za tolažbo

in je takšno kakor včeraj,

kakor jutri.

S stopali v oceanu obstojijo,

če nihče ne potrka nanje

in jih odpre.