Nanovo, na novi
celini, da te rodijo,
drugič kot prvič,
a nikoli povsem.
Ubrana tenkočutnost, prepadi dvojine in posebna zveza tradiciji, ki ni ne opora ne utesnjujoči jopič,
marveč sogovornik, sokrivec, tišinasta sestra. Seveda se izmika oznakom, kot se vsaka dobra poezija izmika senci, ki jo meče po bralcu, a vseeno: redko so pesniški prvenci zapisani s tako mero ustvarjalne zrelosti, prisluškujejo izviru z ušesom, uglasbenim po velikih modernih in klasičnih
tekstih, ter se obenem ne bojijo drzne jezikovne čutnosti, kot v pričujoči knjigi Miljane Cunta Za pol neba. Zastavek teh pesmi je velik. Njemu ustrezno vprašanje, implicitno zastavljeno v njih, ni preprosto vprašanje kakkršnega ali čigavega neba. Vprašanje je neprimerno bolj drzno: Kaj je z drugo, z zmeraj drugo polovico neba, ki se izmika sleherni pisavi?
Danes sem se ponovno vrnila k poeziji Miljane Cunta, ki je širši javnosti poznana kot programska vodja Vilenice. Ukvarjala se je tudi s kulturno organizacijo, prevajanjem in leksikografijo. Ustvarja med Šempetrom pri Gorici in Ljubljano.
Za današnji jesenski dan pa ena izmed njenih pesmi, ki jo je naslovila Morje.
Zadnjič sva gledala morje
skoraj ves dan.
Nisva hotela premikati nog,
nisva hotela skuščati vekov,
sonce je obviselo visoko.
Proti večeru sva komaj lahko
vdihnila mesečino, voda
nama je prilezla do vratu.
Pogled vstran.
A sva si vseeno postlala na bregu za še en dan.
