Mira Sušić: Brlog

0
70

Krošnje košatih mogočnih dreves niso bile tako zelene kot v prijetnih dneh, ko je rumeno sonce grelo zrak. Zeleni listi so rumenel. Bakrena barva se je razpasla po drevesih. Vrtinec nenadnega vetra, ki se je sunkovito zagnal med veje dreves, je preganjal liste na krošnjah listnatih mogočnih rastlinah. Krošnje so glasno zašumele in prelomile mehko tišino gozda. Veter je povlekel za sabo  liste, jih strgal z dreves in jih ponesel po zraku, da so se  zavrteli in lebdeli v zračnem vrtincu svežega vetra  kot plesalci na plesišču ob zvokih melodije glasbil godcev orkestra.

Medveda je grabil spanec. Kosmatinec se je leno premikal po gozdu in  kolovratil sem tja brez cilja. »Zakaj si tako slabe volje, medvedek?« je radovedno vprašal mali zajček, ko je srečal medveda v hosti. Medved je pogledal dolgoušca in nejevoljno zabrundal: »Ne vem, kam bi se dal. Rad bi spal, pa ne morem zaspati.« »Aha, siten si kot tečna strina, ker nimaš doma,« je sklepal kratkorepec.

Vir: Photo by Satyabratasm from Pexels

»Prav imaš, zajček, tečen sem  in siten kot stara strina, ker nisem še našel zame pravega brloga. Kosmatinci prezimimo, ko zapade sneg in pritisne leden strupen mraz,« je priznal medved in tarnal: »Vse mi gre blazno na živce, še sebe težko prenašam, ko me spanec tako  daje, da komaj gledam.« Medved je zazehal in razočarano zmajal z glavo. »Vse bo lepo in prav, ko bova našla zate  pravi brlog,« je  zajček potolažil medveda.

In res, gozdna prijatelja sta se  odločno  spravila na delo. Zajček je zagledal duplino na deblu visokega drevesa. »Tistole duplo  bo čisto v redu zate, medvedek,« je zajček  pokazal  medvedu odprtino v lubju  na drevesu.

Medved je nezadovoljno zmajal z glavo. »No, ja, včasih splezam na drevo, ko kradem čebelam med iz panja, toda  prevelik sem za tako majhno duplino,« je  medved razložil zajčku. »Nič hudega, če ni duplo pravo zate, bova že našla pravi domek za takega gromozanskega orjaka in silaka,« je vztrajal zajček, ki ni vrgel puške v koruzo.

Votlina je bila pod grmičevjem ob stezi. »Tista luknjica pod grmom bo tvoj domek, medvedek. Zlezel boš vanjo, pa boš na varnem,« se je veselil zajček, ko je opazil majhno  odprtino pod vejami grma.  Medved je globoko vzdihnil. » Ti  zležeš v tisto špranjo, jaz pa ne,«  je ugotovil medved, ko se je približal grmu in pogledal luknjico v zemlji.

»Aha, že vem, kje je pravi domek zate,« se je spomnil zajček in odskakljal globoko v hosto, kjer se je odpirala velika špranja med skalami. »Bo v redu tale domek?« je radovedno vprašal zajček kosmatina. Medved se je spravil v pečino, jo pregledal do zadnjega kotička in veselo vzkliknil: »Tale brlog je čisto v redu, pa še suho  listje je na podu.« » V tretje gre rado, če ne vržeš puške prej v koruzo,« je ugotovil zajček.

»V tretje gre rado, če si vztrajen in potrpežljiv. Brez truda, pa ne prideš do cilja,« je pomislil čuk na veji drevesa, ko je zagledal zajčka in medveda pred brlogom.

»Rešil si me prave zagate, dolgoušec. Tale brlog je čisto  pravi zame,« se je razveselil medved, se zahvalil kratkorepcu, nato pa zadremal v udobnem brlogu, medtem ko je zajček veselo odskakljal po gozdu in se pridružil zajčjim prijateljem na  skriti jasi.