Mira Sušić: Buška na glavi

0
209

Gozd se je bohotil daleč naokrog. Hosta ni imela ne konca in ne kraja. Gromozanska drevesa so imela košate krošnje  polne gostih vej, ki so se prepletale  med sabo kot nitke stkane  pajkove  pajčevine.  Goščava listnatih dreves je bila varno  zavetišče velikih in malih živali, ki so domovale  v mogočni hosti. Jasa je bila globoko v zraščenem  gozdu, kjer ni bilo ne gozdnih poti in ne stez.

Mala srna se je pasla na skriti jasi. Sloka in vitka živalca je trgala ostanke travnatih bilk na jasi.  Mali zajček je veselo praskljal na trato in zagledal srno. Dolgouhi in kratkorepi zajec je radovedno motril malo srno. Kratkorepcu  ni ušlo, da je imela srna nekaj čudnega na glavi.  Dolgouhec si ni mogel kaj, da ne bi od blizu pogledal tisto čudo na srnini glavi.

Vir: Photo by Satyabratasm from Pexels

Tista reč je bila majhen roževinast izrastek, ki je štrlel med mehko dlako srninega kožuščka. »Si butnila kam, da imaš buško na glavi?« je zajček zmotil srno. Srna je imela šop travnatih bilk v gobčku, zato ni odgovorila  zajčjemu prijatelju. Grizla je travnati prigrizek in ga slastno pospravila v želodček.

Zajček se je uprl na zadnji tački, se zravnal in stegnil kot vzmet. Buljil je  in zeval v srno kot v deveto čudo. Srna je bila v veliki zadregi. Nič ji ni bilo jasno. Zajček je strmel vanjo kot tele v nova vrata.  » Kaj me tako čudno gledaš?«  je vzkliknila nejevoljna srna, ker je začutila  zajčkov pogled na sebi. »Buška se ti je naredila na glavi,« se ni dal zmesti dolgoušec, ko je opazoval koščen izrastek na glavi vitke živalce.

»Aja?« se je začudila srna. Zajček je stegnil tačko in potipal čudno roževinasto reč, podobno majhnemu rogu, na glavi srne. Kratkorepi in dolgouhi radovednež je začutil   koščen izrastek pod tačko. »Tole je pa  res  čudna buška,« je zajček  govoril bolj sebi kot srni, ko je tipal srnino glavo. »Te kaj boli bunka?« je zaskrbelo zajčka, ki se je obnašal kot zdravnik na pregledu hudega bolnika. »Nič  me ne boli,« je prepričano zatrdila srna in odločno odkimala.

Zajček ni srni verjel na besedo, zato je gledal in gledal čudno  zadevo na glavi gozdne živalce. Dolgouhec je zmajal z glavo. »Tale buška zna biti presneto resna stvar. Nekaj je hudo narobe s tabo, da imaš bunko, pa te nič  ne boli,«  je tuhtal  na glas zajčji namišljeni zdravnik, ki ni obvladal stroke v nulo in je ni niti imel v malem mezincu. Zajček ni prišel zadevi do dna, čeprav je pikolovsko  pregledal vsako ped roževinaste reči.  Živalca s kratkim repkom in urnimi tačkami je  razmišljala po dolgem in širokem, a ni potegnila pravega sklepa. Blamaža bi bila za zajčka  velika, če ne bi razvozlal uganke. Bila bi prava sramota za zajčji rod. Zajčku se je šlo za čast in ugled pred srno, zato se je  ponosno izprsil in vseeno razsodil, čeprav se mu ni sanjalo o rogovih. »Tale reč me hudo skrbi,« je končno  izdavil zajec in v isti sapi svetoval: »Potunkaj glavo v potok, pa ti bo odleglo, ker tole  je pravcata bunka. Jaz se dobro spoznam na buške.«

Zajček je bil ponosen nase. Zmazal se je iz zagate. Ni več taval v popolni megli. Čeprav se  mu ni svitalo, kaj neki je bilo tisto čudo, se je odlično odrezal, ker je presodil zadevo kot zajčji izvedenec. Bolniku je dal diagnozo kot pravi zdravnik hudih bolezni, četudi ni srna vzbujala vtisa, da je  kaj  narobe z njo

Zajčje obnašanje je srno malce presenetilo. »Nič ni narobe z mano, sem čila in zdrava, skratka  čisto v redu. Rogovi mi rasejo na glavi, zato so tvoje skrbi čisto odveč, pa tudi tvoji nasveti so potegnjeni za lase,« je naveličano navihala nos srna.

Zajček je zardel od sramu kot kuhan rak. Šel se je velikega strokovnjaka, pa ni imel pojma o zadevi, zato ni bil stvari kos. Velika sova je čepela v zavetju krošnje košatega drevesa na obronku jase. Nočna ptica je lovila spanec. Pogovor med zajčkom in srno je sovi prišel na uho, zato se je oglasila in presodila, da  ni na mestu  tako obnašanje dolgouhega in kratkorepega zajca. »Sama dobra volja  ti ni v veliko pomoč, če ne obvladaš zadeve v nulo, zato ne soli pameti v prazno,«  je pomodrovala sova na bližnjem drevesu.

Zajček in srna sta molče prikimala nočni ptici, ki je veljala za pametno daleč naokrog  v  mogočnem gozdu.