Mira Sušić: Dežnik v hosti

0
119

Težki sivi oblaki so obetali turoben deževen dan. Vlaga je nagačila zrak, ki je dišal po dežju. Mali zajček je pokukal skozi odprtino luknjice, ki je bila zajčji dom. Zajčka je zmrazilo, ko je začutil vlažen zrak na dlakah mehkega kožuščka. »Uh,« je razočarano vzdihnila dolgouha in kratkorepa živalca, ko se je obotavljala na pragu svojega varnega skrivališča med grmovjem. »Blazno me moti čemerno vreme,« se je pritožil dolgouhec, ko se je zazrl kvišku skozi vejevje v oblačno nebo.

Vir: Photo by Satyabratasm from Pexels

Zajčku ni bilo do tega, da bi si zmočil žametni kožušček, ki ga je grel pred strupenim mrazom, ker je kratkorepec že zamenjal dlako svoje zajčje obleke. Gozdna živalca z urnimi tačkami je zamišljeno tičala na pragu svojega doma kot kip sredi parka.

Ježek je šel mimo zajčjega doma. Bodičasta živalca je zapazila stoječega zajca med grmovjem. »Kaj stojiš kot štor pred hišo?« je jež radovedno nagovoril zajca. »Ne ljubi se mi na potep po hosti, ker bo kmalu deževalo,« je pojasnil zajček. »Ne morem verjeti, da se bojiš dežja!« je presenečeno vzkliknil ježek in v isti sapi pikro pripomnil: »No, ja, zajčki so plahi, pravi strahopetneži. Ko zaslišijo šum v hosti, jo urno popihajo na varno.«

Zajček ni preslišal bodice bodičaste živali, zato se je pogumno izgovarjal: »Ne morem pomagati, taka je pač zajčja nrav, sicer pa to, kar blebetaš, nima nobene zveze z dežjem.« »Aja? Zakaj pa čepiš pred vrati svojega doma, zajčji prijatelj?« je zanimalo ježa. »Ne ljubi se mi zmočiti  kožuščka, ko se bo gost dež zvrnil na gozd,« je odločno  dejal kratkorepi dolgoušec. Ježek je zmajal z glavo, rekel pa ni nič. »Če bi imel hišico kot polžek, bi zlezel vanjo, ko bi deževalo in  si ne bi  zmočil dlak na kožuščku,« je obupano tarnal dolgouhi kratkorepec.

»Daj no, ne delaj iz muhe slona, zajčji prijatelj! Vsaka  uganka ima svojo rešitev, zato napni možgančke, pa boš razrešil problem,« je pomodroval ježek. »Ljudje imajo dežnik, ko dežuje, zato potrebujem tudi jaz dežnik, pa si ne bom močil dlak, ko bo rosilo in deževalo,« je prišel na idejo zajček in bil ponosen nase, a kmalu se mu je porodila v mislih nova skrb. »Le kje naj staknem v hosti dežnik?« je tuhtal na glas  zajček, ko je ugotovil, da ni imel dežnika, kot ga imajo ljudje v mestih. Ta misel je zajčka popolnoma potrla, zato je poklapano gledal naokrog.

In  glej,  velik goban je rasel ob deblu pod krošnjo gromozanskega drevesa. »Juhuhu!« je glasno vzkliknil zajček, ko je zagledal gobana. Zajčji prijatelj je urno odskakljal pod krošnjo drevesa in v hipu sklenil: »Goban je zame kot naročen, ker bo moj dežnik v gozdu.« »Tvoje skrbi so bile čisto odveč, ker si našel rešitev problema, ko si malce premislil,« je  ježek pohvalil zajčka in pristavil: »Vsak je svoje sreče kovač, potrebna je samo dobra volja, da prideš zadevi do dna.«

Zajček se je veselil gobana. Dolgouha in kratkorepa gozdna živalca je imela svoj dežnik v gozdu kot ljudje v mestu.