Mira Sušić: Domek za rezervo

0
96

Mogočna hosta se je razprostirala daleč naokrog. Skita jasa je bila globoko v gozdu. Košata drevesa so rasla  na njenem roku, gosto  grmičevje pa  je sklenilo obroč okrog travnate površine.

Mali zajček se je znašel na jasi, se zazrl v nebo in zastrmel v pepelnato sajaste sive oblake. Turobna  sivina neba je obetala prihod padavin. Zrak je dišal po dežju, a ni še rosilo in niti deževalo. »Kaj bo dobrega?« je zanimalo radovednega dihurja, ki je šel mimo zajčka. »Nič ne bo dobrega, ker bom moker kot miš. Ne maram dežja,« je tarnal dolgouhi kratkorepi zajec. »Skopal bom luknjo sredi jase, da imam zatočišče, če me zaloti ploha  na poti domov,« je  zajček prišel na brihtno idejo in se takoj lotil dela. Dolgouhi kratkorepec  je marljivo skopal vhod v luknjo, nato se lotil kopanja rova. Nič popolnoma nič ni zmotilo  kratkorepega dolgouhca.

Dihur je nekaj časa molče opazoval zajca, ki je vneto odstranjeval zemljo iz luknje. »Ni ti treba si dati opravka s kopanjem luknje. Krt ima kritno tule zraven. Zlezeš vanjo in imaš mir pred dežjem,« je svetoval dihur. »Na to nisem pomislil,«  je začudeno dejal zajček in prekinil delo.

In res, na robu jase je bila krtina. Zajček je veselo odskakljal h krtini in si dodobra ogledal hribček temno rjave prsti. »Nič ne bo iz tega,« je razočarano ugotovil mali zajec in se vrnil  luknji sredi jase. »Vhod v krtino je premajhen, za nameček pa je tudi rov pretesen zame,« je hitel razlagati zajček.

»Škoda,« je dihur razočarano zmajal z glavo in se globoko zamislil. Dihurja ni zgrabilo malodušje. Vsak problem ima vedno svojo rešitev, zato je  potegnil na plano nov predlog. »Ježek se zarije v suho listje,«  je dihurju šinilo na misel. »Ni še suhega listja v hosti, zato  tvoja zamisel odpade, za nameček pa bi bil vseeno moker, če bi se skril med listje.  Dež pronica skozi vejevje krošnje drevesa in moči suha tla.« je kratkorepec prekinil  dihurja.

Dihur ni vrgel puške v koruzo, ker je bil trmasta in trmoglava živalca.  »Na deblu  dereva je veveričja duplina. Duplo je ravno prave mere zate,« je prepričano trdil dihur. » Žal, ne znam plezati na drevo kot medved in švigati gor in dol in skakljati sem in tja po vejah kot veverica in polh,« je razložil mali zajček. » Nič ne de, panj  na veji bo gotovo pravi zate,«  je bistroumno rekel dihur. »Nisem čebela, zato ne letam s cveta na cvet, nato pa se vrnem v panj in naredim sladek med,« je naveličano odvrnil mali zajec. »Če ti ni prav čebelji panj, potem ti bo gotovo pogodu mravljišče,« je vztrajal dihur.

»Sipaš nasvete iz rokava, a mi nič ne pomagaš,« je zajček očital dihurju. »Ni moje delo kopati rove in odprtine, ker nisem krt,« je dihur navihal užaljeno nos, ker ni zajček cenil njegovih nasvetov. »Aja? Jaz potim krvavi pot, da si naredim rezervni domek, ti me samo gledaš in blebetaš tjavendan,« se je hudoval dolgouhi in kratkorepi zajček. »Trudim se na vse pretege z nasveti, tebi pa ni nič prav, kar ti predlagam,« je negodoval dihur. »Ne morem pomagati, ker je vse, kar rečeš, napak zame. Na kraj pameti ti ne pride, da sem zajec in ne krt, veverica, polh, čebela ali mravlja,« je zajček razočarano vzkliknil. »Znajdi se kot veš in znaš, zajčji prijatelj. Ves moj trud je odveč in brez haska,« je užaljeno odvrnil dihur.

Pogovor med zajčkom in dihurjem je bil pogovor med gluhima, ker je vsaka  gozdna živalca trdila svoje. Zajčku ni dal miru zajčji ponos, dihurju pa je šlo za čast dihurjevega rodu. » Ni vaju sram, da se glasno prerekata za prazen nič,« se je oglasila sova, ki je čepela na drevesu. Zajček in dihur sta obmolknila, konec koncev je imela sova popolnoma prav, ker sta se sprla iz gole  trmoglave trme, ponosa in časti, pozabila pa sta na prijateljstvo. Mali zajec in dihur sta zardela kot kuhana raka, v zadregi povesila pogleda in molče odšla stran.