Kokoška je glasno zakokodakala, ko je pokukala iz kokošnjaka in se urno zapodila na dvorišče. »Kokodajs, kokodajs!« je odmevalo vsepovsod naokrog. »Aha, kokoška je znesla jajce,« je ugotovil petelin, ki se je ponosno sprehajal sem in tja po dvorišču. »Kikiriki, kikiriki!« je glasno zakikirikal petelin, da bi opozoril nase, a kokoška se ni zmenila zanj. »Na pomoč, na pomoč!« je klicala obupana kokoš in pritegnila pozornost domačega psa, ki je ležal pred uto. »Nekaj je hudo narobe, da se kokoš tako dere,« je pomislil kuža in zalajal: »Hov, hov, hov!«
Kokoška se ni zmenila za lajanje psa, ampak je kar naprej kokodakala in brezglavo tekala sem in tja po dvorišču. »Nehaj kokodakati kot kura!« je zavpil pes. »Kaj se je zgodilo tako hudega, da te je spravilo s tira?« je petelin strogo vprašal kokoš.
Kokoš se je končno umirila, zbrala misli in odgovorila: »Nekdo krade jajca iz kurnika. Vsak dan zmanjka eno jajce.« Pes in petelin sta se začudeno spogledala. »Kdo neki je skrivnosten tat jajc?« je tuhtal pes in se odločil: »Šel se bom detektiva in bom zvohal zbiratelja in ljubitelja jajc.«
Domači kuža, ki se je imel za pravega čuvaja dvorišča in doma, se je takoj spravil na delo. Pes je začel iskati sledi tatu po dvorišču, zato je pridno vohal in gledal vsako stopinjo na prašnem dvorišču. »Aha, tole je mačja sled, tule pa je zajčja stopinja,« je ugotovil kuža. »Kratkorepi dolgoušec se je motovilil okrog kokošnjaka, potem pa jo je urno ucvrl v hlev,« je sklepal štirinožni detektiv in sledil zajčjim stopinjam naravnost v hlev, kjer je našel zajčka, ki je obešal jajca na drevesce. »Ti kradeš jajca iz kurnika!« je vzkliknil pes in strogo pogledal kratkorepega dolgoušca.
Zajček je od sramu zardel kot kuhan rak. »Nikjer nisem našel balončkov, da bi okrasil drevesce, pa sem se odločil, da namesto balončkov na veje drevesca obesim jajca,« se je izgovarjal zajček. »Te ni sram, da se tako obnašaš! Ni lepo, da kradeš jajca iz kurnika, ker nisi našel balončkov in trakov ter lučk!« Dolgoušec s kratkim repkom je povesil glavico in zamrmral: »Želel sem si, da bi imeli tudi mi za praznike okrašeno božično drevesce, kot ga imajo ljudje v božičnem času, zato sem se znašel, kot sem vedel in znal. Hotel sem vas presenetiti z okrašenim drevescem,« se je opravičil zajček.
Domači kuža je zmajal z glavo in se globoko zamislil, konec koncev si zajček ni zaslužil stroge kazni, čeprav je napačno ravnal. »Za božič ljudje obešajo na drevesce balončke, trakove in lučke, ne pa pirhov, zato ima tvoje drevesce napako,« je kuža razmišljal na glas in pristavil: »Vsako napako pa se da popraviti. Ker nimamo balončkov, bomo na drevesce obesili moje žoge, ti pa se boš opravičil kokoški in ji vrnil vsa jajca.«
Zajček je molče prikimal. »Prav imaš, kuža, nisem se lepo obnašal, ker sem si upal v kurnik in kokoški sunil jajca. Če bi zaprosil kokoš za jajce in ji vse razložil do pičice in vejice, bi mi kokoška gotovo podarila jajca,« je priznal napako kratkorepi dolgoušec, ki se ni obnašal po zajčje, ko je skrivaj kradel jajca iz kokošnjaka, saj je posnemal lisico, ki je rada smuknila v kurnik in sunila kuro. »Zajčki znajo biti tudi pogumni, če je treba, ko si trmasto vtepejo v glavo, da bodo presenetili domače prijatelje,« je zaključil domači pes, medtem ko je zajček odnesel jajca v kurnik in se opravičil kokoški.
Rdeča žoga se je nato prikotalila k drevescu, za njo so priromale še modra, rumena, oranžna, vijoličasta in zelena. Vse žoge so se nato znašle na vejah drevesca, ki je bilo posebno božično drevesce z napako.
