Dolgouhi in kratkorepi zajček je zaskrbljeno čepel pod košatim grmom, kjer je bil vhod v zajčev varen domek. »Kaj je s tabo?« je nagovoril dihur zajca. »Blagor tebi, gozdni prijatelj! Če bi imel tvoj skrivnostni adut, bi bil na konju, ko bi mi trda predla v hosti,« je zajamral zajček. Dihurju je bilo takoj jasno, da je zajec namignil na dihurjevo skrivnostno orožje. »Vsaka žival se brani po svoje, ko ima zasledovalce za petami. Zajčki dobro slišijo in imajo urne tačke, jaz pa smrdim, ko mi nekdo nagaja in mi gre blazno na živce,« je pomodroval dihur. »Sluh mi ni v veliko pomoč, če preslišim šum, ker nisem dovolj pozoren,« je trmasto trmoglavil zajček in našel vzrok za svojo slabo voljo. »Ni tako hudo, kot se ti zdi, tvoja plaha in plašna nrav ti je v veliko pomoč pred lisico, volkom in risom,« je dihur skušal potolažiti kratkorepo in dolgouho živalco. Zajček je gladko preslišal dihurjeve besede.
»Vsega je kriva moja skromna zajčja deteta,« je sklepal zajec. »Čudijo me tvoje besede,« je presenečeno vzkliknil dihur. »Nekaj moram narediti na tem,« je govoril zajček bolj sebi kot dihurju. »Kaj pa, če…« je razmišljal glasno bistroumni kratkorepi dolgouhec. Dolgouhi kratkorepec ni bil očitno zadovoljen s samim sabo. Nekaj je zajčka očitno motilo.
»Če bi bil velik in močan kot kosmatin, ne bi imel problemov ne z lisico ne z volkom in niti z risom,« se je spomnil bistri in iznajdljivi zajček. Gozdna dolgouha in kratkorepa živalca je prišla na idejo. »Medved se basa z jagodami, malinami, borovnicam, za nameček pa v panju celo krade čebelam med, zato je tak silak in orjak, skratka gozdni velikan,« je potegnil sklep mali zajec in se hipoma odločil, »Če se bom basal kot medved, bom velik in močan kot kosmatinec.«
Dihur je zmajal z glavo in odločno oporekal zajčku: »Medved veliko poje, ker nabira pod krznom maščobo, da lahko prezimi v brlogu. Če boš požrl hrano čez mero, te bo gotovo bolel želodček in zvijal se boš od bolečin. Ni ti treba se obilno hraniti kot medved, ker ne boš postal gozdni tolsti velikan.« »Aja? Ti to resno misliš?« je podvomil zajček v dihurjevo svarilo. »Čisto resno mislim, zajčji prijatelj,« je prepričano dejal dihur in v isti sapi modro pristavil, »Plašen in plah nisi za prazen nič. Dober sluh in urne tačke pa nimaš za okras, zato zanesi se na zajčjo nrav, pa boš varno shajal v gozdu, kot si doslej, skratka ni ti treba posnemati medveda, ker se ne bo odnesla taka praksa.«
Zajček se je globoko zamislil, dobro pretehtal dihurjev nasvet, nato pa prikimal gozdnemu prijatelju. Odmislil je misel in seveda bistroumno idejo o pretirani dieti na gozdni jasi, konec koncev je imel urne tačke, kratek repek in dolga ušesa za zajčjo uporabo v mogočni starodavni hosti.
