Smrt se nikoli ne pomoti,
ko jo srečaš na svoji poti.
V grob žaro bodo položili,
v črno zemljo križ zabili.
Veljaki bodo na ves glas zavpili:
“Tale, ki v tej zemlji nemo ždi,
boril se je za zastavo,
domovino in večno slavo.
Smelo obranil je državo.”
Ko pogrebci bodo odšli,
na grobu boš ostala samo ti.
K meni boš vsak dan hodila,
cvetje na gomilo boš nosila,
skrbno v vazo rdeči nagelj položila.
Ko se bodo na grobu venci posušili,
mokra solza bo spet pritekla na žalostnem obrazu.
Čas izbrisal bo najine sanje
in te pahnil v mučno otožno nočno spanje.
Veljaki dali ti bodo odlikovanje
v spomin junaka,
vrlega korenjaka,
ki je padel za zastavo,
za državo
večno slavo.
Črna zemlja bo naju ločila,
ko boš molče pri grobu z mano govorila.
Ne bom več te objel, pobožal,
poljubil in k sebi nežno vzel.
V samoti boš jokala,
od bolečine ponoči kričala,
ječe vsak dan zijala.
Črna zemlja bo naju ločila,
razdelila, oddvojila,
najino ljubezen večno ohromila.
Potuhnil se bom v večno spanje
se prikazal bom ti v temni noči,
ko spomin naenkrat na plano poskoči
in prikliče dneve srečne,
ko usoda je naju združila,
smrtna kosa pa me ni še pokosila
in od tebe kruto ločila.
Jokala boš za mano,
ko bom ječe ždel v temni zemlji,
in te gledal v mrki tišini,
ko odhajala boš počasi
s tihimi mehkimi spoštljivimi koraki.
Spet vrnila se boš k meni,
molče stala boš ob meni.
Spomin s cvetjem boš napajala,
najino ljubezen molče naprej vzgajala,
ko veljaki bodo name pozabili
in se za lažmi skrili.
Smrt se nikoli ne zmoti,
ko jo srečaš na svoji poti.
