Mira Sušić: Huda sramota

0
88

Vreme ni še prineslo snega v gozd, čeprav se je kujalo. Sivi oblaki so se leno  vlekli po nebu. Vedra sinja modrina je trmasto kljubovala prihajajoči trmoglavi sivini turobnega dne. Bledo sonce se ni predalo  hudemu mrazu, čeprav je od časa do časa zapihal leden veter, ki  je privihral med vejevje gostih dreves mogočne hoste. Ni bilo še strupenega mraza, značilnega za belo pokrajino.

Mali zajček je pokukal iz špranje luknjice, kjer je domoval. »Brr,« je zmrazilo  dolgouho in kratkorepo gozdno živalco, ko je zadihala svežino hladnega in mrzlega  piša. Kratkorepec je radovedno stegnil ušesa in prisluhnil gozdnim šumom. Previdnost ni bila odveč, v nevarni hosti, kjer se bodisi volk bodisi lisica potikata naokrog. »Uh,« si je oddahnil dolgoušec, ker ni zaslišal sumljivih šumov v gozdni okolici. Veje dreves so glasno zašumele, a  zavijanje vetra med golim vejevjem listnatih rastlin ni pretirano zaskrbelo dolgouhega in kratkorepega zajčka.

Vir: Photo by Ashford Marx from Pexels

»Ups,« se je čudil zajček, ko je  zagledal  šopek zajčjih dlak na konici grmičave veje.  Dolgouha živalca  je potipala trebušček. Peščica  zajčjih dlak  je ostala v zajčji tački. Nekaj je bilo hudo narobe z zajčjim mehkim kožuščkom. Zajčje ščetine so padale s kožuščka kot suho listje z dreves. »Ojoj! Tak ne morem po  hosti,« se je zgrozil zajček nad klavrno podobo zajčje obleke. Ni bilo kaj, zajček je zgubljal dlako.

»Če izgubim vso dlako, me bo kmalu presneto zeblo, za nameček pa bom gol in nag,  skratka postal bom prava sramota  zajčjemu rodu,« se je sramoval zajček in urno smuknil v luknjo ter obtičal  na dnu svojega doma.

Ježek  se je skobacal izpod suhega listja. Gozdni bodičasti prijatelj se je zazrl v odprtino zajčjega doma in glasno zaklical, »Te ni sram, da lenariš kot polh ob  belem dnevu?« »Nič ne lenarim,« se je oglasil zajček z dna rova  zajčjega doma globoko pod zemljo. »Ne verjamem ti na besedo, zajčji prijatelj,« je podvomil jež in se zrinil skozi odprtino v zajčji rov.

Ježek  je zagledal čepečega zajčka v kotu brloga. »Kaj se držiš kot kup nesreče?«  je radovedila bodičasta živalca.  Dolgouhi kratkorepec je bil potrt. Kratkorepi dolgoušec je molče  čemel predse in ždel v temnem  kotu popolnoma na dnu skrivališča pod zemljo, kjer se je rov malce razširil  zajčjo kamrico. »Tako me je sram, da ti ne morem povedati,« je tožil zajček in hitel razlagati, »Izgubljam dlako, kmalu bom gol in nag, ker ne bom imel več mehkega kožuščka, za nameček pa me bo zeblo kot sto hudičev.«

Gozdna dolgouha in kratkorepa živalca je zajela sapo in  obupamo zajamrala: »Brez dlak na kožuščku sem v sramoto zajčjemu rodu.« »Ni tako hudo, kot  se ti zdi, zajčji prijatelj. Dlake  na tvojem kožuščku  bodo  zopet zrasle, zato ne delaj iz muhe slona, konec koncev obleka ne naredi človeka,« je pomodroval ježek in potolažil  poklapanega zajčka. »Uh,« si je oddahnila živalca s kratkim repkom in urnimi tačkami. »Lepo se sliši, da  mi bo kmalu zrasla dlaka na kožuščku. Juhuhu,  ne bom v sramoto zajčjemu rodu, ker ne bom ne nag in niti  gol, skratka brez dlak !« se je razveselil zajček, ki je pozabil  na bojazen hude sramote, ker so bile zajčje skrbi popolnoma odveč.