Igračke so bile razvrščene v skladišču tovarne na polici in so potrpežljivo čakale, da jih uslužbenci tovarne spravijo v škatle, škatle pa v zaboje. Zaboji so nato romali v tovornjak, ki bo kmalu odpeljal s parkirišča pred tovarniško zgradbo in se podal na dolgo pot.
Plastična punčka se je sprehajala po polici sem in tja, se pogledala v ogledalo in občudovala pisano oblekico ter rdečo pentljo na glavi. Njena podoba se je namreč prikazala na gladki površini zrcala in neusmiljeno pokazala, da je rdeča pentlja poševna med gostimi kodri skrbno počesane pričeske. Punčka si je takoj zravnala pentljo na glavi in si ogledovala obleko. »Obleka mi res lepo pristaja, saj je kot ulita,« je ugotovila plastična punčka.
Njen pogled je nato zdrknil po obleki naravnost na tla in se ustavil na bosih nogah. Punčka je sicer imela nogavičke, a ni imela čeveljčkov. »Kje so moji lakasti čeveljčki?!« se je zgrozila igračka, ko je ugotovila, da je pravzaprav bosa. Plastična punčka je razočarano strmela v svojo podobo v ogledalu in si ni dala miru. »Kje so moji čeveljčki?« je tuhtala igračka.
Pajacek je slišal glasek plastične punčke, zato je radovedno pokukal iz škatle iz lepenke, zlezel čez rob in skočil na polico. Možic iz cirkusa si je popravil črtaste hlače, naramnice, pegasto kravato v obliki metuljčka in zravnal ovratnik kariraste srajce. Pajacek je nato zavezal odvezano vezalko na koničastem čevlju. »Super! Oblečen in obut sem kot pravi pajacek iz cirkusa,« si je oddahnil pajacek, ko je ugotovil, da je vse v redu.
Možiček iz cirkusa se je približal otožni punčki, ki je stala pred ogledalom. »Ne morem taka naokrog po svetu,« je obupano ugotovila plastična punčka. »Res se ne spodobi, da greš neurejena k deklici,« je pritrdil pajacek. Plastična punčka je pogledala pajacka in vprašala: »Kaj se je zgodilo, da sem brez čeveljčkov, ti pa si obut in oblečen, kot se spodobi za igračko?«
»V tovarni je prišlo do hude napake, zato si brez lakastih čeveljčkov,« je prepričano trdil pajacek in odločno pristavil: »Igračke z napako ne gredo v prodajo, skratka na domove otrok.« »Kam pa gredo vse igračke z napako?« je zaskrbljeno vprašala plastična punčka. »Vse igračke z napako romajo v smetnjak,« je kratko odgovoril pajacek.
Punčka je povesila glavico. Neprijeten občutek je prelevil plastično igračko. Velika solza ji je prilezla iz sinjega očesa na lička. »Jaz še nisem za staro šaro! Čisto v redu sem, saj imam zlikano oblekico, pa rdečo žametno pentljo na glavi,« je zahlipala plastična igračka. »No, ja, čisto fino si videti, a žal si brez čeveljčkov,« je ugotovil pajacek, zmajal z glavo in prepričano zatrdil: »Takih napak se pa res ne da popraviti, zato boš morala med staro šaro.«
Črtasta muca je prisluhnila pogovoru pajacka in plastične punčke. Mucka je bila v kotu na robu police. »Vsako napako se da popraviti, potrebna je samo dobra volja,« se je oglasila plišasta igračka. Tigrasta mucka se je pridružila druščini. »Spletla bom copatke, pa boš obuta in ti ne bo treba v smetnjak,« je obljubila tigrasta mucka. Pajacek je umolknil in zardel od sramu kot kuhan rak. »Punčki sem solil pamet, nisem pa ji pomagal iz zagate. Muca je takoj našla pravo rešitev za bosonogo punčko,« si je rekel pajacek, ko je občudoval črtasto plišasto muco, ki je spretno pletla copatke.
»Muca je gotovo iz tiste znane pravljice o copatkah in mucki,« je pomislil pajacek in se čudil. Pletilke so kar šle sem in tja, volnena nitka pa je oblikovala copatko. Pajacek in punčka sta začudeno gledala muco pletiljo. »Ti si pa pravi mojster pletilk in volne,« je punčka pohvalila spretno muco, ko je bila gotova še druga copatka. »Že vem, kdo si, da znaš plesti tako lepe copatke. Ti si Muca Copatarica, kajne?« je ugibala punčka.
Črtasta mucka je odločno odkimala. »Jaz sem čisto običajna plišasta igračka, skratka nisem smuknila iz pravljice znamenite pisateljice.« »Praviš, da nisi muca iz znamenite pravljice, pa pleteš copatke, da je kaj!« je pajacek podvomil v trditev spretne plišaste štirinožne pletilje. »Kar se Janezek nauči, to Janez zna, potrebna je samo dobra volja,« je kratko odgovorila muca. Pajacek je le molče prikimal, saj si ni upal oporekati iznajdljivi mucki.
Mucka je podarila copatke plastični punčki. »Žal, nisem čevljar, pletem pa fine copate,« se je opravičila mucka. »Ne delaj si skrbi zaradi tega. Copatki so super!« se je razveselila plastična punčka, ko je pomirila copatke. »Copatki čudovito pristajajo pisanim barvam oblekice in pentlje,« je pajacek občudoval plastično punčko. »Juhuhu, nisem več igračka z napako, zato ne bom romala v smetnjak!« se je veselila punčka, ki se je počutila kot prava dama, pravzaprav manekenka modnih defilejev. Punčka v pisani zlikani oblekici s kodrastimi lasmi in rdečo pentljo na glavi se je nato zahvalila črtasti plišasti igrački. »Hvala, mucka, za copatke, ki so mi blazno všeč.« »Ni za kaj,« je odgovorila mucka. »Pravega prijatelja spoznaš, ko si v stiski,« je ugotovila plastična punčka. »Me bo Božiček odnesel k deklici?« je nato zaskrbelo punčko.
»Božičku boš gotovo všeč v copatkih, oblekici in z žametno rdečo pentljo v laseh, deklici, ki je dobrotniku napisala pisemce, pa tudi,« je dejala mucka, ki si je oddahnila, saj plastična punčka ni bila več bosa, torej igračka z napako.
Vse igračke v skladišču so se naslednjega dne znašle v zabojih, tudi plastična punčka v copatkih je šla škatlo.
Božiček se je oglasil v trgovini igrač kot vsako leto v decembrskem času, napolnil vrečo in odnesel igračke k otrokom na domove. Plastična punčka v copatkih je očarala malo deklico, ki si je želela igračko in je dobremu starčku napisala pisemce.
