Mira Sušić: Jabolko na hrbtu

0
78

Veter je zapihal med veje jablane in stresel gosto krošnjo sadnega drevesa. Jablana je glasno zašumela in nekaj zrelih jabolk se je  znašlo na tleh. Veliko jabolko se je zakotalilo na stezo.

Vir fotografije: Photo by monicore from Pexels

Ježek je pokukal izpod zaraščenega grmičevja. Gozdna živalca je opazila na stezi slastno jabolko. Ježev želoček se je glasno oglasil in opozoril, da je lačen. »Prazna vreča ne stoji pokonci, pravi ljudska modrost,« je pomislil ježek.

»Jabolko bom odnesel na varno,« se je previdno odločil ježek, se zavil v bodičast klopčič, da je postal prava bodičasta žoga in se zakotalil po stezi naravnost v jabolko.

Ježeve bodice so se globoko  zarile v jabolko in okusni sadež se je zapičil na bodičasti kožušček ter obtičal na ježevem hrbtu.

Ježek je odnesel jabolko na varno skrito jaso globoko v hosto, kjer je bil ježev domek.

»Jabolko ne gre stran z bodic,« si je zaskrbljeno dejal lačni ježek, ko se ni znebil jabolka na hrbtu. Jabolko se je krčevito držalo ježevih bodic in trmasto tičalo na njegovem hrbtu.

Zajček je veselo priskakljal na skrito jaso in zagledal ježka z jabolkom na hrbtu. »Kaj počneš z jabolkom na hrbtu?« se je čudil dolgoušec. »Jabolko je cepnilo z jablane na tla, pa sem si ga naložil na hrbet, da bi ga odnesel na varno v svoj domek, kjer bi ga v miru pohrustal in potešil lakoto,« je razložil ježek.

Kratkorepec se je glasno zakrohotal: »Trapa trapasta, sploh nisi pomislil na bodičasti kožušček! Jabolko se je zasadilo v tvoje bodice, zato ga ne moreš sneti z ostrih konic bodic svojega kožuščka.« »Zajček, pomagaj mi sneti jabolko s hrbta, da ga slastno pohrustam,« je ježek milo zaprosil zajčka.

»Bodičasti prijatelj, a me imaš za tepčka?« je vzkliknil zajček, ki se je otepal ježevih bodic. Ježek je začudeno pogledal dolgouhega in kratkorepega zajčka in presenečeno dejal:        »Čudijo me tvoje besede. Kaj se to pravi ?« »Ti imaš bodičasti kožušček. Tvoje bodice pikajo kot ostre šiviljine šivanke. Če ti pomagam, bom gotovo ves popikan kot medvedji smrček, ko krade kosmatinec čebelam sladek med v panju,« se je izgovarjala dolgouha in kratkorepa živalca.

Ježek je razočarano pogledal zajčka. Velika solza je pokukala v ježevem očesu in zlezla po smrčku na tla. »Pravi prijatelj ti pomaga, ko si v stiski,« se je oglasil velik čuk z bližnjega drevesa ter strogo pogledal ošabnega malega zajčka. »Ni na mestu, da ne pomagaš ježku, dolgoušec, ko je revež v zagati in škripcih. Nekega dne boš tudi ti potreboval ježevo pomoč, pa ti bo hudo, če te bo ježek pustil na cedilu,« se je hudovala nočnega ptica na malega zajčka. Kratkorepec je zardel od sramu, ker je bil v zadregi. »No, ja, prav imaš čuk, mali ježek je zares v stiski, zato mu moram pomagati,« je priznala napako mala gozdna živalca z mehkim žametnim kožuščkom, kratkim repkom, dolgimi ušesi in urnimi tačkami.

In res, mali zajček se je pogumno približal bodičastemu prijatelju in snel jabolko z ježevega bodičastega hrbta ter položil  okusni sadež na tla v mehko travo gozdne jase tik pred ježevim smrčkom. »Ni bilo tako hudo, ko sem se približal tvojim bodicam,« je priznal zajček. »Pravi prijatelj priskoči na pomoč, ko si v stiski,« je ježek pohvalil pogumnega zajčjega prijatelja.

»V slogi je moč, prijatelja, zato ne pozabita na ljudsko modrost,« je pomodroval čuk in se skril med listje goste krošnje mogočnega drevesa. Ježek je pohrustal okusno sočno jabolko, medtem ko je zajček veselo odskakljal po jasi.