Dan se je prevesil v popoldansko polovico in se počasi nagibal proti večeru. Mrak ni še zajel običajnega prostora na nebu in pretvoril dnevno svetlobo v temo noči. Bledi sončni žarki so se otepali sivine nadležne megle, ki se je po določeni uri razvlekla na obzorju in zavila v vlažno tančico žive barve jesenskega gozda. Hosta se je dotikala trat in predmestja. Orumeneli listi so se krčevito upirali občasnemu vrtincu vetra, ki se je nenadoma spustil med veje dreves in za nekaj ur zapodil meglo. Vlažne meglene kapljice so se čez nekaj časa zopet spustile med trate in drevesa ter se podale med mestne ulice. Rdeča, zelena, oranža in rjava barva krošenj dreves se je prepletala v temne odtenke senc in tvorila paleto čudovitih jesenskih barv. Pisane barve so popestrile sivino jesenskih dni.
Motor težkega motornega kolesa je glasno zabrnel po zaprašenem makadamskem klancu. Brnenje motorja je prelomilo tišino, ki je kraljevala na klancu in med oddaljenimi hišami. Stavbe so zaznamovale konec mesta in začetek zelenih površin. Motorist je imel na glavi zaščitno čelado z vizirjem, oblečen pa je bil v modre kavbojke in črno usnjeno jakno, obut pa v črne športne čevlje.
Motorno kolo se je vzpenjalo in spuščalo po valoviti površini vijugastega klanca, dokler se ni povzpelo na vrh vzpetine, kjer se je odpiral pogled na travnik, ki se je srečal z gozdom na valoviti črti roba prsti, posute s suhim listjem, in se združil s sivino meglenega neba.
Motorist je ugasnil motor motornega kolesa. Brnenje jeklenega konjička se je naenkrat poleglo kot nadležna nevihta, ki je nehala razsajati nad pokrajino in mestom. Mlad moški je snel zaščitno čelado z glave in jo spravil v prtljažnik motornega kolesa. Frajer se je nato napotil na rob vzpetine in se zazrl v daljavo. Njegovi kratko ostriženi kostanjevi lasje so začutili vlago nadležne megle, ki se je vztrajno spuščala na trate in gozd z globokih višin neba. Gozd je počasi izgubljal jesenki obris in se spremenil v megleno prikazen temnih senc.
Mladi moški je sedel na vlažno travo, segel v prsni žep usnjene jakne in poiskal škatlo cigaret ter vžigalnik. Iz škatle je potegnil cigareto, ki jo je prižigal. Cigareta se je krajšala med njegovimi prsti, dokler se ni spremenila v kratek čik.
Frajer, visoke in čvrste postave, razvitih ramen, je bil prikupnega videza. Njegove sive oči so gotovo očarale marsikatero dekle, a tistega jesenskega dne je prišel fant sam na tisto vzpetino. Janez Miklavec, tako se je namreč imenoval tisti privlačen frajer za poglede mestnih deklet, se je ravnokar ločil od svoje očarljive mlade žene Alje Novak, ženske iz bogate in ugledne mestne družine.
Janez Miklavec je potegnil iz žepa ločitveno sodniško razsodbo. Bil je zopet prost, svoboden moški po nekaj letih zakona. » Kje sem spoznal Aljo? Čisto slučajno sva se srečala, ko je odvetnica prišla v disko, kjer sem navijal komade. Naključno srečanje, bežni pogledi, nekaj začetnih vljudnih besed in zgodba se je kmalu med nama začela, ker se je očarljiva odvetnica zopet vrnila v disko, se pozanimala, kdo sem, me poiskala z izgovorom, da je prišla z družbo v disko. Očarljiva rdečelaska je obtičala na klubskem stolčku ter koketirala z mano do poznih ur. Mlad frajer in dama snobovske elitne družbe, razmerje ,ki ni trajalo v nedogled. Nasedel sem njenim čarom, ker so mi njena mikavna spogledovanja v tistem trenutku prijala in ustrezala, njej pa se je zdelo fino in seveda blazno imenitno, da se je pojavila med petičnimi snobi v družbi obetavnega muzikanta. Najina poroka je bila bolj dekletovo trmasto kljubovanje ustaljenim pravilom in navadam elitne snobovske srenje kot pa iskrena ljubezenska zveza. Najin zakon je bil podoben zdolgočaseni igri razvajene ženske, ki me je kmalu varala, ko me ni bilo doma zaradi službenih dolžnosti. Alja ni prenašala samotnih noči, zato mi je očitala, da sem jo zanemaril, ko sem jo zasačil z moškim v spalnici. Kljub njenim muham sem jo vzljubil in ji bil zvest, a sem se presneto opekel in oparil, ker sem ji verjel na besedo. Bil sem pravi bedak, da sem ji tako zlahka nasedel,« je Janez Miklavec razpredal misli in stiskal v roki liste, na katerih je bil zapečaten propad zakona in vseh pričakovanj mladega moškega, ki se je počutil opeharjenega in izigranega od nadute mlade prevzetne in ošabne lepotice. To je bil Janezov popoln polom na celi črti. Njegovo srce je onemelo, njegova čustva so okamenela in njegov razum je odmislil vsako ponovno globoko ljubezensko zvezo, ki bi zahtevala od njega obvezo partnerstva. Janez Miklavec si bo seveda poiskal žensko družbo, pogledal bo še dekleta, a vse se bo odvijalo strogo na površinski ravni, skratka nič čustveno obvezujočega za razočaranega fanta. Telesnost bo torej prednjačila pred čustvi, zdrava pamet pa bo obvladala in predvsem nadzorovala čustveno plat moške duše. Janez ni želel več brezglavo obnoreti za kako mestno lepotičko, kot se je zgodilo z Aljo Novak. On bo zbiral deklino. On bo odločil, kdaj bo vsega konec.
Po globokem razočaranju se je Janez Miklavec določil za korenito spremembo v osebnem odnosu do razumskega in predvsem čustvenega sveta. Ponovni nadzor nad samim seboj je postal njegov cilj in tega bo dosegel v čim krajšem času, ne samo zaradi čustvene bolečine, ki mu jo je povzročila ločitev, ampak tudi zaradi poklicnih zahtev. Bil je obetaven muzikant, ki je stavil vse na kariero, zato si ne bo privoščil čustvenega nemira, ker bo ohranil razsodnost v presojanju razmer in situacij, ko bo rinil na sam vrh glasbene scene, zato se bo Janez posvetil razvoju sposobnosti odtujitve od čustev, ki bo postala del njegovega obnašanja z ljudmi.
Janez se je torej potuhnil v moški kamniti svet, v katerem je prednjačila možata privlačnost, ki je pogosto pritegnila ženske poglede. Možat imidž je obvaroval Janeza pred ponovnim čustvenim polomom. Frajer bo šel k stvari, ko ga bo zamikalo dekle, predvsem pa bo odločal pravila dvorjenja deklice, za katero se bo v tistem trenutku odločil. Tega se bo Janez dosledno držal, ko bo pogledal dekle, ki bo pritegnilo njegovo pozornost. Njegova snidenja bodo torej postala slučajna srečanja, ki se ne bodo razvila v trajno poglobljeno ljubezensko zvezo. Model se bo odločno otepal takih zvez in seveda trmasto izognil.
Janez Miklavec je pogledal zapestno uro, vstal in spravil liste v žep usnjene jakne. Nekaj časa se je sprehajal sem in tja in potegnil dim cigarete, ki jo je znova prižgal, nato je ugasnil čik, ki ga je kadil, tako da ga vrgel na stezo in ga s čevljem zmečkal ter se napotil k motornemu kolesu. Frajer je brenkal na kitaro, ko je grel gimnazijske klopi. Na faksu je fant nastopal s svojo skupino na žurih in Radio Študent je celo predvajal nekaj njegovih komadov. Janez Miklavec bo spretno izkoristil ustvarjalno žilico in se spoprijateljil s fanti, s katerimi bo brenkal v bendu. Služba muzikanta v bendu je tako postala gonilna sila življenja samskega moškega, dekleta po bodo zanj za nekaj časa samo prijetno razvedrilo.
Janez Miklavec je vzel zaščitno čelado iz prtljažnika, si jo nadel na glavo spustil vizir na obraz, sedel na motorno kolo in odpeljal po stezi v mesto.
Na drugem koncu mesta je mlado črnolaso dekle, oblečeno v kavbojke in vetrovko ter obuto v športne čevlje, izstopilo z avtobusa, ki je vozil mimo mestnega občinskega parka in zavil proti stranski ulici. Dekle se je vselilo stanovanje v novozgrajenem bloku v predmestju, kjer so se vrstile hiše z vrtovi. Stanovanjski bloki so zrasli na koncu dolgih ulic med vrtički pritličnih hiš.
Stanovanjski blok, kjer je od tistega dne stanovala Veronika Sedmak, tako se je imenovalo dekle, je bil malo odmaknjena zgradba od glavne ulice, po kateri so se nabirali avtomobili v koloni, ko so se po polževo premikali proti semaforju bližnjega križišča.
Dekle je najelo stanovanje za dalj časa. Stanovanje je bilo opremljeno s pohištvom, kar je mlademu dekletu odgovarjalo, saj ni imela Veronika dovolj denarja, da bi si sama opremila stanovanje. Lastniki stanovanja ga niso potrebovali, ker je bila njihova hči trenutno v Nemčiji.
Črnolaska se je vselila v novo stanovanje. Zanjo se je začelo novo poglavje življenja. Njen fant Črt Kos, s katerim je dekle hodilo, ko je študiralo na faksu zgodovino, jo je zapustil. Njen bivši se je odločil za poklicno kariero, medtem ko si je Veronika zamišljala skupno življene z bodočim zdravnikom. Navdušeno dekle je celo izbralo ime otroka, ki bi se njima rodil. » Če bo fantek, bo Borut, ali pa Jan,« si je dejala Veronika : »Če bo privekala na svet deklica, bo Vesna ali pa Maja.«
Črt ni nikoli mislil na družino, ko je hodil z Veroniko. Dekle je sicer pritegnilo njegovo pozornost, a to ni bila zanj tista ženska, ki bi ga spremljala skozi vso življenjsko pot. Veronika je bila marljiva, redno je polagala izpite, ni pa bila redna gostja študentskih žurov, ker se je redko prikazala na njih. Črt je bučno proslavljal vsak položen izpit, njegovo dekle pa ne. »To je moja študentska dolžnost. Rojstni dnevi so za žure. Ko bom diplomirala, bom praznovala in nič prej,« je zabrusila Veronika, ko ji je Črt večkrat prigovarjal, naj vendarle organizira žur za izdelan izpit. Veronika ni bila zahtevna ženska in niti vpadljiva, skromnost je bila njena vrlina, trmasta pa je bila in večkrat prav ta njena trma je spravila ob živce Črta, ko se ni dekle dalo pregovoriti, ker je dosledno zagovarjalo svoja stališča.
Črt je bil torej veseljak. Njegova zveza z Veroniko je bila pač znanstvo ali nežno prijateljstvo, ki se ni razvilo v občuteno globoko ljubezen do tistega dekleta, ki ga je iskreno vzljubilo in se zagledalo vanj. Veronika je jemala svoje razmerje s Črtom resno, preveč resno, saj je na koncu doživela globoko razočaranje. Počutila se je izigrano in opeharjeno. Črt jo je prevaril, ko je bil ves čas z njo, medtem ko sta bila oba na faksu. Fant ji ni sicer nikoli obljubil poroke, čeprav mu je večkrat dekle namignilo na skupno pot. Poba je spretno ustvarjal pri dekletu utvare. Frajer se je pač prebrisano izgovoril, češ da sta imela še veliko časa za take resne pogovore, konec koncev sta bila oba še študenta. Veronika je pričakovala, da bo Črt ostal z njo, on pa ni sploh pomislil na skupno življenje, tega pa ji ni nikoli odkrito povedal. Fantu je prijala dekletova družba, ker je dobro vedel, da mu je dekle zvesto in da ga ne vara, to pa mu je v tistem trenutku odgovarjalo, dokler se ni odločil, da mu je bila Veronika v bistvu nepotrebna. Dekle je bilo ovira za njegove življenjske izbere. Črt ni želel imeti trajne zveze z dekletom, in niti obveznosti resnega partnerstva. Dokler je bil študent, mu je tako dekle, kot je bila Veronika, odgovarjalo, ker mu je popestrilo dneve in noči. Ko pa se je šlo za njegovo kariero, saj je hotel Črt Kos postati znan kirurg, mu je Veronika postala kamen spotike, sidro, ki bi ga potegnilo na dno ali pa kamen, ki bi zaviral njegov zmagovit in zmagoslaven pohod na vrh zdravniške srenje. Črt Kos je moral ostati prost in predvsem samski moški, Veronika pa si je želela življenje v dvoje, tega pa Črt ni nikoli želel z njo, si ga zamislil, še manj pa načrtoval.
Veronika je torej ostala sama, ko si ni tega pričakovala. Njen čustveni svet se je podrl in dekle je enostavno zaklenilo svoje občutljivo razočarano srce. Črnolaska ni več zaupala moškemu svetu. Veronika se je spremenila v školjko, ki je hranila biser iskrene in občutljive ljubezni v zaprtem zavarovanem oklepu lupine tesno zaprtega morskega sadeža.
Dnevi so minili in meseci so si sledili na koledarju. Janez Miklavec in Veronika Sedmak sta vsak po svoje prebolela doživeto ljubezensko razočaranje. Življenjska pot ju je nesla sem in tja, otepala sta se s samoto in vsakdanjostjo enoličnega življenja, srečala sta ljudi, se pomenkovala z njimi, imela v službi uspehe in neuspehe in se oba zvečer vračala sama domov. Nihče ju ni čakal doma in ju sprejel s toplim pozdravom, ko sta prekoračila prag tihega samotnega doma in prižgala luč, ki je osvetila mračen prostor stanovanja. Oba sta se namreč odločila, da bosta sama brodila skozi življenje in plovila kot samotni čoln po razburkanem morju, ki se je zibal v viharju pihanja vetra in pljuskih morskih valov. Oba sta živela v istem mestu, a njune poti so bile še daleč narazen ena od druge.
