Zakaji so čudni zmaji,
ne spijo na leseni ograji.
Prhutajo kot strašne prikazni,
niso v kotu v strogi kazni.
Rastejo kot divja trava,
ko jih Mirta sipa iz rokava.
Sprašuje vse mogoče,
beli glavo si njen oče.
Ne da mira z vprašaji,
pikami, vejicami in klicaji.
Ko deklič ni v mali šoli,
radovedno gleda okoli.
Z vprašanji ne da mira,
če z bratcem se ne prepira.
Nič na svetu je ne zmoti,
ko cepeta z očkom na poti.
Kot kovač vprašanja pridno kuje,
da njen ata pametno modruje.
Polno malho ima zakajev,
znanje zbira iz vseh krajev.
Tlači ga v koš do roba,
malo muči radovedna doba.
